Arneta Hodaliča je zanimalo večplastno raziskovanje kubanske stvarnosti, kjer se zdi, da se je čas ustavil in smo v nekakšnem vzporednem svetu, nekoliko stran od sodobne globalizirane družbe. Foto: Arne Hodalič
Arneta Hodaliča je zanimalo večplastno raziskovanje kubanske stvarnosti, kjer se zdi, da se je čas ustavil in smo v nekakšnem vzporednem svetu, nekoliko stran od sodobne globalizirane družbe. Foto: Arne Hodalič
Arne Hodalič: Kuba - brez samocenzure
Hodalič se pogosto osredotoči na takšne točke pogleda, ki rušijo simetrijo kompozicije in razpršijo pogled na celotno motivno dogajanje, kjer so ljudje fotografsko zapisani kot nostalgične podobe iz preteklosti, telesa iz arhaične dežele, kamor se je fotograf kot spretni očividec uspel nastaniti, pišejo v galeriji. Foto: Arne Hodalič
TheArtPhotoGallery
Drugi del postavitve prinaša nabor fotografij ljudi iz vseh delov sveta. Foto: Siniša Rančov

Galerija, ki se posveča vsemu, kar je fotografskega, v prvem tednu po odprtju predstavlja dvodelno razstavo - prva je namenjena že omenjenim Hodaličevim fotografijam, drugi del postavitve prinaša nabor fotografij ljudi iz vseh delov sveta.
Kjer se je ustavil čas
Iz Hodaličevega opusa predstavljajo posnetke, s katerimi je Hodalič odgovoril na izziv, kako v podobe ujeti stvarnost dežele Fidela Castra. Fotograf je deželo v objektiv ujel leta 2010 in še istega leta so bile fotografije razstavljene v Mestni galeriji 2 v Ljubljani. Kustos ljubljanske postavitve Sarival Sosič je tedaj pisal o Hodaličevi usmeritvi na večplastno raziskovanje kubanske stvarnosti, kjer se zdi, da se je čas ustavil in smo v nekakšnem vzporednem svetu, nekoliko stran od sodobne globalizirane družbe.
V središče svojega dela postavlja resnico, razmišlja Sosič, estetsko izkustvo poveže z zgodovinskim oziroma družbenim izkustvom in poišče vizualne zapise nekega stanja, okolja in ljudi. Kljub dokumentarni naravnanosti fotografij je v labirintu podob gledalcem dopustil velik prostor za svobodno domišljijo.
Odprta vrata v družbeno stvarnost Kube
Na Hodaličevih fotografijah se svet lahko pojavlja kot spreminjajoči in v vsakem trenutku nepovratni, le spominom ohranjeni prostor. Jasni fotografski zapisi prizorov iz okolja učinkujejo kot odprta vrata v družbeno stvarnost. Njena prezentacija omogoča raziskovanje, saj fotografija razvija posebno vizualno kartografiranje sveta in ljudi ter tako ureja svet v dostopne poglede in ohranja privilegij najvplivnejšega medija za doživljanje, za dokaz lastne udeleženosti najširši množici ljudi. Vizualno iskanje bivajočega je v aktivnem trenutku fotografske zaznave zavezano, piše Sosič.
Kolektivni pomnik propada in smrti
Drugi del tržaške postavitve, ki bo na ogled do 29. novembra, prinaša multivizijsko projekcijo, sestavljeno iz fotografskih sekvenc v enakomeren ritem podob. Zamišljena je kot sosledje črno-belih in barvnih prizorov, kjer izstopajo slike z dokumentarno vsebino, portreti in zgodbe različnih ljudi po vsem svetu. Prizori, osebe in dogodki so prikazani jasno in odkrito, dokumentarni pristop okrepi resnico vtisa in skozi sekvenčnost nizanja se motivi spreminjajo v živahne in zelo resnične zaznave. Realizem vsebine je umirjen, ne obtožuje, prikliče pa opozorila na zgrešene agresivne civilizacijske kode, ki se širijo po kontinentih. Ti fotografski posnetki so kolektivni poduk, pomnik propada, žrtvovanja in celo smrti.