Blaker, sicer tudi neuspešen slikar, je renesančni portret našel v podeželski plemiški hiši v Somersetu v zahodni Angliji. Prepričan, da gre za delo Leonarda da Vincija, jo je skrbno hranil na svojem domu v londonskem predmestju Isleworth, po katerem še danes nosi ime. Po njegovi smrti leta 1936 jo je podedovala sestra Jane. Blaker ni nikoli izdal naslova hiše ali ime prodajalca, od kogar je delo kupil, profesor na Univerzi v Aberystwythu v Walesu in poznavalec danes že pozabljenega Blakerja Robert Meyrick pa je odločen, da razvozla uganko.
Pri tem bi mu bil lahko v pomoč dnevnik, ki ga je pisal Blaker in vanj po Meyrickovem prepričanju zapisoval tudi podatke o sliki. Snop dnevniških zapisov je bil v 60. letih odposlan iz Velike Britanije v ZDA, vendar cilja ni nikoli dosegel, kot da naslov v Washingtonu nikoli ni obstajal. Meyrick, ki o Blaku piše tudi biografijo, meni, da bi lahko ti zapisi poznavanje provenience pomaknili vsaj 150 let nazaj.
Kako so evropske umetnine pristale na Otoku?
Ohranil se je sicer krajši odlomek, ki pa ne ponuja zadosti podatkov. Vendar če bi imeli več informacij, bi lahko izsledili, kako je slika prišla v posest družine v Somersetu, je prepričan profesor. Meyrick sicer ima nekaj teorij. Najverjetneje se mu zdi, da bi jo lahko v 18. stoletju prednik družine pobral na eni velikih evropskih turnej, na katere so se odpravljali angleški imenitneži. Podobno, kot se je zgodilo s številnimi evropskimi umetninami, ki so se v tistem času znašli na britanskem otoku.
Kaj se je s sliko dogajalo po prihodu v Blakove roke, vemo. Leta 1947 je umrla Jane Blake, sliko je odkupil neki zbiratelj in skoraj 40 let je ležala v trezorju švicarske banke. Vse do preteklega meseca, ko so jo v Ženevi razstavili v prostorih Fundacije Mona Liza. Veliki poznavalec Leonardove umetnosti Alessandro Vezzosi ni mogel prehvaliti kakovosti dela, zadržan pa je bil pri vztrajanju Fundacije, da o avtorstvu ni dvoma. Bo treba še precej raziskav, preden bodo sliko uvrstili v Leonardov opus, vztraja Vezzosi. Vendar strokovnjaki niso zedinjeni niti glede kakovosti dela. Martin Kemp iz Univerze v Oxfordu, na primer pravi, da gre za slabo kopijo (tu je treba opozoriti, da pozna sliko le po reprodukcijah).
Kam so izginili Blakerjevi zapisi?
Blakerjev dnevnik in neobjavljeni roman je po njegovi smrti prešel v roke njegovega prijatelja Murrayja Urquharta. Ta je pred svojo smrtjo dejal, da jih je poslal strokovnjaku Charlesu Woodsu v ZDA, na poti tja pa so se izgubili neznano kam. Niti naslova niti Woodsa nihče ni našel. Žarek upanja je Meyricku dal paket, ki ga je leta 2010 prejel od neke družine. V njej so bili dnevniki, ki jih je Blake pisal zadnjih pet let življenja, družina pa ga je našla prodajalni s staro šaro v vzhodnem Londonu. "Je podobna usoda doletela vse njegove dnevnike," se prašuje Meyrick. "Morda ne bomo nikoli izvedeli, a ne bom odnehal iskati."