Variacija na Zadnjo večerjo Leonarda da Vincija. Foto: Kunsthalle Krems
Variacija na Zadnjo večerjo Leonarda da Vincija. Foto: Kunsthalle Krems
Andres Serrano: Razlaganje sanj (Drugi Kristus) (2001)
Spekulacij o barvi Kristusove kože so se v zadnjih letih lotili mnogi. Foto: Kunsthalle Krems
Marina in Ulay Abramovic: Anima Mundi (1983)
Marija z mrtvim Jezusom. Foto: Kunsthalle Krems

Nekatere predstavlja dunajska galerija Krems, ki do 24. septembra gosti razstavo Corpus Christi - Christusdarstellungen in der Fotografie (Corpus Christi - Podobe Kristusa v fotografiji). Postavitev kuratorja Nissana N. Pereza iz Izraelskega muzeja v Jeruzalemu predstavlja dela najbolj priznanih fotografov 20. stoletja, ki namenoma ali naključno predstavljajo prizore, presenetljivo podobne biblijskim prizorom, v katerih je bil udeležen Kristus.

Che Guevara kot žrtvovani Kristus
Nekatere v muzeju Krems predstavljene fotografije so načrtne umetniške manipulacije sporne teme, obenem pa razstava, ki je bila na ogled že v Izraelskem muzeju v Jeruzalemu in v galeriji Deichtorhallen v Hamburgu, vključuje tudi nekatere skoraj dokumentarne posnetke, ki so v svojem času skoraj revolucionarno vplivale na razvoj dokumentarne fotografije. V tej skupini najdemo tudi fotografijo Freddyja Alborta, ki je kot sodelavec fotografske agencije Magnum posnel prizor obdukcije Cheja Guevare. Fotografija močno spominja na sestavo z mrtvim Kristusom, ki jo umetnostni zgodovinarji označujejo z izrazom pieta.

Kronološki pregled razstave se začne pri fotografskih poskusih avantgardistov Mana Raya in Johna Heartfielda, konča pa se v zdajšnjosti, ko največji fotografi svoje usluge pogosto nudijo oglaševalskim agencijam. Zato ni presenetljivo, da razstava vključuje tudi nekatere oglase. Tu je zloglasna podoba bolnika z aidsom, ki so mu šteti dnevi, ki jo je Benetton vključil v eno svojih oglaševalskih kampanj. In požel množico kritik.

Prelom z nastopom 20. stoletja
Kultura zahoda je že dva tisoč let prežeta s podobami Jezusa Kristusa. A obravnava te podobe je bila (in pogosto še je) izrazito konservativna. Pritisk cerkve ali pa le ponotranjenih moralnih spon je zagotavljal, da je kljub količinski množičnosti umetniških del na temo Jezusa Kristusa njihova vsebina zastajala. Razstava Corpus Christi poudarja, da so se avtorji šele v 20. stoletju lotili pogumnejše umetniške izpeljave asociacij na besedi Jezus Kristus. Kot pri zadnji večerji posedeni vojaki Adija Nesa, temnopolti Jezus Andresa Serrana ali Monument a Sade Mana Raya s križem, ki ga izpolnjuje ženska zadnjica, so motivi, ki pred izumom fotografije skoraj ne bi mogli prodreti v javnost. Fotografija jim je namreč podelila verodostojnost. Avtorji so se lahko vsaj malo sklicevali na portretiranje resničnosti in tako upravičili upodobljeno.