Kapoor velja za enega največjih umetnikov svoje generacije - ne samo da njegova dela na dražbah redno dosegajo večmilijonske zneske, izkazal se je za tudi precejšen magnet za obiskovalce muzejev (razstavljal je že tako v Louvru kot v Guggenheimu in MoMi). Leta 2002 je v sloviti Turbine Hall v londonski galeriji Tate postavil trobentasto inštalacijo Marsyas, ki je pritegnila 1,85 milijona ljudi in ima do danes lento najbolje obiskane razstave v galeriji. Njegove abstraktne, konceptualne, na neki način eterične in pogosto igrive stvaritve namreč lahko premostijo tudi medkulturne razlike. Foto: EPA
Kapoor velja za enega največjih umetnikov svoje generacije - ne samo da njegova dela na dražbah redno dosegajo večmilijonske zneske, izkazal se je za tudi precejšen magnet za obiskovalce muzejev (razstavljal je že tako v Louvru kot v Guggenheimu in MoMi). Leta 2002 je v sloviti Turbine Hall v londonski galeriji Tate postavil trobentasto inštalacijo Marsyas, ki je pritegnila 1,85 milijona ljudi in ima do danes lento najbolje obiskane razstave v galeriji. Njegove abstraktne, konceptualne, na neki način eterične in pogosto igrive stvaritve namreč lahko premostijo tudi medkulturne razlike. Foto: EPA
Symphony for A Beloved Sun tematizira avtomatizirano pobijanje Judov v holokavstu. Foto: EPA
Anish Kapoor. Shooting into corner, 2009
Pomembno vlogo v njegovem ustvarjanju je od nekdaj igrala uporaba močnih barvnih pigmentov.
Anish Kapoor: Leviathan
Projekt Leviathan načenja Kapurjevo priljubljeno temo nedostopnosti. "Leviatan je stvaritev, ki skuša zakomplicirati samo stavbo. Iz svetlobe dela temo, pod vprašaj pa postavi tudi naše ustaljene predstave o oblikah." Foto: EPA

Nad vse večjo gmoto voskastih ostankov stoično visi ogromen, soncu podoben rdeč disk; rahlo srhljiva inštalacija z naslovom Symphony for a Beloved Sun (Simfonija za ljubljeno sonce) je nastala posebej za berlinsko retrospektivo - v muzeju Martin Gropius Bau bo na ogled do 24. novembra - in je mišljena kot aluzija na "industrializirani" pomor šestih milijonov Judov med drugo svetovno vojno.

Razstava Kapoor in Berlin predstavlja tako posebej za to priložnost ustvarjena dela kot tudi pregled nekaterih že znanih provokativnih skulptur, ki jih je s Turnerjevo nagrado ovenčani umetnik indijskega rodu v vosku, jeklu, kamnu in z ogledali ustvaril od osemdesetih let dalje.

Še vedno nemirni duhovi Berlina
Čustveni razpon celotne postavitve sega od resne kontemplacije na temo holokavsta pa vse do zabave ob fragmentiranih, popačenih ogledalih, kakršne bi v starih časih našli v zabaviščnih parkih. "Navezuje se na zgodovino tega prostora, posredno na holokavst, in na ruski konstruktivizem," razlaga kurator razstave Norman Rosenthal. Muzej Gropius Bau je namreč nameščen v elegantni neorenesančni stavbi, od katere so po drugi svetovni vojni ostale le ruševine in je vrata ponovno odprla šele leta 1981. Obenem stoji tik poleg nekdanje lokacije osrednjega štaba Gestapa, tajne policije nacistične Nemčije, skozi okno pa lahko človek vidi celo ostanke berlinskega zidu, ki je med hladno vojno razpolavljal mesto. "V vsakem od teh rdečih zidakov lahko vidim drobovje kakega mrtvega duha - in v tem koncu sveta je duhov veliko," pravi Rosenthal.

Anish Kapoor velja za enega najuglednejših in prepoznavnih še živečih britanskih oblikovalcev; navsezadnje so mu rojaki zaupali gradnjo svoje največje javne umetnine - in za 22 milijonov funtov nato dobili kontroverzni spiralasti rdeči stolp, ki so ga postavili v Olimpijski park.

Indijec in Neindijec, Jud in Nejud
59-letni Kapoor se je - iraški Judinji in hindujskemu očetu - rodil v Indiji, kjer je tudi odraščal; preden se je dokončno nastanil v Veliki Britaniji, je pri šestajstih letih nekaj časa živel celo v kibucu v Izraelu. "Neizogibno je, da bo imela razstava nekakšno vez s tem krajem, to deželo, s tukajšnjo zgodovino," je pred odprtjem povedal novinarjem. (Neki nemški recenzent je potegnil celo vzporednico med nacistično svastiko in hindujskim simbolom sonca in sreče). Vseeno pa poudarja, da s svojim ustvarjanjem noče posredovati eksplicitnega sporočila ali zgodbe, češ da bistvo umetnine ležji globlje. "Odraščal in vzgojen sem bil v indiji; moje delo je hkrati indijsko in neindijsko. Podobno je tudi judovske vera nekaj, kar je kot življenjska okoliščina pač prisotno, ni pa neposreden vir mojega navdiha."

Evropske države so kot plahneč balon
Če boste obiskali berlinsko postavitev, boste lahko v živo videli nekaj Kapoorjevih antologijskih stvaritev, denimo Shooting into the Corner (top periodično strelja kepe rdečega voska v bel kot) in The Death of Leviathan (orjaški PVC-balon, ki se razteza čez več sob). "Hotel sem zbuditi vtis, da je to, kar je pospravljeno v notranjosti, večje od prostora, v katerem je pospravljeno", je o svoji stvaritvi z imenom biblične morske pošasti Kapoor izjavil predlani, ko jo je premierno razstavil v francoski prestolnici. Zdaj pristavlja še, da plahneči balon "simbolizira zaton države", ki smo mu priča v Evropi, ter ponuja misel, da mora zdaj posameznik prevzemati naloge, ki so bile prej domena države.

Zveni znano?
V Londonu živeči umetnik za svojo posvojeno domovino nima veliko prijaznih besed; prepričan je, da Velika Britanija ne razume pomena umetnosti in šolskega sektorja ter jima zato ne daje zadostne finančne podpore. "Morajo se spet začeti malo truditi, prevzeti del odgovornosti."

Razstava je več kritikov ob prvem obisku spomnila na zabaviščni park, natrpan s sobami ogledal, jamastimi konstrukcijami in "bradavicami" iz umetne smole, skozi katere se da gledati. Ponavljajoč se element so tudi optične iluzije: When I'm Pregnant je samo majhna izboklina, ki se izrisuje na belem zidu, Descent into Limbo pa je črna plošča na tleh, ki zbuja vtis zevajočega brezna. Kapoor se namreč nenehno poigrava s kontrastom med idejo črne luknje in nekakšno gostoto, "vrsto neskončnosti, ki je neverjetno lepa".