Kot je v spremnem eseju zapisala kustosinja razstave Iza Pevec, nas obleke kot način predstavljanja samih sebe spremljajo vse življenje. Niso le gradniki lastne predstavitve, temveč so tudi intimni, bližnji nosilci spomina, oboje pa je nestalen konstrukt.

Umetnica, ki prek oblek pogosto razmišlja o družbi, je ljudi znova pozvala, naj ji podarijo stara oblačila, hkrati pa deli spomine, ki so povezani z njimi.

Obleke postavlja na ogled na razstavi, njihove zgodbe pa je mogoče prebrati na spletu, do koder nas pelje koda ob vsakem kosu. Galerija hkrati postane prav posebna trgovina z rabljenimi oblačili, saj lahko obiskovalci odidejo z novo (staro) obleko.

So zgodbe resnične?
Na razstavi po besedah kustosinje ne najdemo žalostnih spominov, ki pogosto spremljajo stare obleke, izbor je omejen na tiste kose, od katerih so se sodelujoče lahko ločile in – še pomembneje – na zgodbe, s katerimi se želijo predstaviti.

V kolikšni meri so te resnične, morda niti ni ključno, saj tako spomin kot identiteta nista nespremenljivi ali čvrsti entiteti.

Obleke se kot mejnik med družbo in nami po mnenju Ize Pevec znajdejo prav v nekakšni, pogojno rečeni, avtofikciji – zgodbi o nas samih, namenjeni tako drugim kot nam samim. Pri tem se lahko vprašamo, kako na to, kakšno zgodbo želimo pripovedovati, vplivajo družba, kultura in okolje ter kateri izmed naših jazov je tisti, ki prevzema besedo.

Razstava oblačil kot avtoportret
Ker se projekt Osebna koda obleke umešča v serijo dogodkov, s katerimi želi Marija Mojca Pungerčar oživiti spomin na svoja pretekla dela in jih postaviti v nov kontekst, lahko morda tudi razstavljena dela po besedah kustosinje razumemo kot svojevrsten portret umetnice.

Družba sodelujočih seveda ni nekaj določenega, temveč se zgradi z vsako akcijo posebej, poleg prijateljev in znancev umetnice pa vključuje tudi ljudi, ki jih prej ni poznala.