Marjan Smerke, Polivinil na poljih, ok. 1980. Foto: Arhiv družine Smerke
Marjan Smerke, Polivinil na poljih, ok. 1980. Foto: Arhiv družine Smerke

Razstavo fotografij Marjana Smerketa so pripravili Muzej novejše in sodobne zgodovine, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Kabinet slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju in Institut Jožef Stefan. Ob razstavi je izšla tudi monografija, ki celovito osvetljuje Smerketovo življenje in delo.

Naštete slovenske kulturne in raziskovalne institucije, ki se (med drugim) posvečajo zbiranju, hranjenju, študiju in predstavljanju slovenske fotografske dediščine skupaj z dediči hranijo obsežen fotografski opus Marjana Smerketa (1932–2017). Z monografijo in aktualno razstavo, ki je na ogled še do 2. decembra, bo postal bolj prepoznan tudi v širši javnosti, saj je bil do sedaj kljub izstopajoči kakovosti in velikemu številu fotografij, nastalih v dolgem in raznolikem ustvarjalnem obdobju, cenjen zlasti v ožjem krogu likovnih poznavalcev in raziskovalcev zgodovine fotografije na Slovenskem.

Marjan Smerke, Avtoportret, ok. 1977. Foto: Kabinet slovenske fotografije
Marjan Smerke, Avtoportret, ok. 1977. Foto: Kabinet slovenske fotografije

Smerketov fotografski čas in razvoj
Smerke je v 50. letih preteklega stoletja začel kot ljubiteljski fotograf, od leta 1955 je bil član Fotokluba Ljubljana in nato Fotogrupe Ljubljana ŠOLT, deloval je tudi v Društvu oblikovalcev Slovenije. Fotografska zveza Jugoslavije mu je leta 1980 podelila naziv mojster fotografije. Smerke je bil dolgoletni fotograf in vodja fotolaboratorija Instituta Jožef Stefan v Ljubljani ter je celostno skrbel za fotografsko podobo zavoda, kakor tudi fotografiranje likovnih razstav priznanih slovenskih in tujih umetnikov v Galeriji Instituta Jožef Stefan. V Smerketovem fotografskem opusu sledimo osebnemu razvoju v povezavi z različnim motivnim svetom in namembnostjo fotografij, ki se jim je v posameznem obdobju prvenstveno posvečal: realistična fotografija, subjektivna fotografija, eksperimentalna fotografija (znameniti so njegovi laserogrami – posnetki svetlobnih učinkov ob prehodu laserske svetlobe skozi prosojne materiale, ki ustvarjajo geometrijske vzorce in sežejo v abstrakcijo) in dokumentarna fotografija (umetnostni spomeniki po Sloveniji in v zamejstvu, kjer je fotografiral okrog osemsto sakralnih objektov za mnoge knjižne monografske izdaje in študijske namene).

Marjan Smerke, Laserogram 84, 1984. Foto: Arhiv družine Smerke
Marjan Smerke, Laserogram 84, 1984. Foto: Arhiv družine Smerke

Smerketova fotografija v razstavišču
Marjana Smerketa je Primož Lampič, muzejski svetnik za področje fotografije v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, označil za fotografa evropskega formata, njegov opus pa ocenjuje na okrog pol milijona fotografskih posnetkov. Od leta 1956 dalje jih je razstavil na veliko samostojnih in še več skupinskih razstavah, tako domačih kot mednarodnih. Aktualna razstava v Galeriji Družina prinaša izbor Smerketove avtorske fotografije, ki je razdeljen v več motivnih sklopov. Prvi sklop predstavlja zgodnjo fotografijo z realističnimi žanrskimi motivi, ki pa so že umetniško stilizirani (Pred sejmom, Trolejbusna postaja); drugi sklop so podobe Istre, njene pokrajine, hiš in ljudi, ki ga je povezal v cikel in v njem kot likovni motiv simbolno izpostavil kamen; tretji sklop je slovenska krajina posneta iz zraka (Planinsko polje, Pohorje, Soline); četrti sklop je okoljskokritična fotografija, v kateri je že v sedemdesetih in osemdesetih letih zaznava naše posege v naravno okolje, vendar je onesnaženo krajino, industrijske komplekse in posamezne naprave fotografsko estetiziral (Industrijska krajina, Jesenice, Cinkarna Celje, Polivinil na poljih, Zadimljena soseska, Ljubljana); peti sklop pa so laserogrami in optični predmeti, ki so nastajali na Institutu Jožef Stefan in za katere še danes ne vemo natančnega postopka. Cikla okoljskokritične fotografije in laserogramov na razstavi izstopata tako po količini predstavljenih fotografij kot po kakovosti.

Marjan Smerke je bil specialist za fotografiranje kulturne dediščine, njegove fotografije krasijo med drugim pregled slovenskega srednjeveškega stenskega slikarstva Janeza Höflerja in predstavitev gradu v Slovenski Bistrici Ferdinanda Šerbelja
Marjan Smerke je bil specialist za fotografiranje kulturne dediščine, njegove fotografije krasijo med drugim pregled slovenskega srednjeveškega stenskega slikarstva Janeza Höflerja in predstavitev gradu v Slovenski Bistrici Ferdinanda Šerbelja
Monografija, ki je izšla ob razstavi v Galeriji Družina, predstavlja Smerketovo delo, s katerim se je uvrstil med naše najpomembnejše fotografe. Foto: Založba Družina
Monografija, ki je izšla ob razstavi v Galeriji Družina, predstavlja Smerketovo delo, s katerim se je uvrstil med naše najpomembnejše fotografe. Foto: Založba Družina

Monografija, ki ohranja spomin in čas
Monografijo Marjan Smerke, fotograf, 1932–2017 sta izdala Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije in založba Družina, v njej je reproduciranih dvestopetdeset fotografij. Smerketovo fotografsko ustvarjanje so ovrednotili oziroma delili spomine na sodelovanje z njim Primož Lampič, Damir Globočnik, Janez Höfler, Ferdinand Šerbelj, Marjan Verč, Tatjana Pregl Kobe, Franci Petrič, Robert Debevec, Natalija Polenec in Katarina Jurjavčič. Nabor piscev iz različnih institucij in okolij kaže tudi na izjemno Smerketovo osebno širino in povezovalno vlogo, ki jo je imel v našem prostoru. V monografiji je med drugim predstavljeno Smerketovo delovanje na področju razstavne umetniške fotografije in prvič celovito tudi delovanje na polju uporabne dokumentarne fotografije. Primož Lampič je v temeljnem besedilu v monografiji takole strnil pogled na delo in lik fotografa Marjana Smerketa: Najpomembnejša značilnost zrelega Smerketovega umetniškega fotografskega opusa izraža njegov eksperimentalni značaj. S še vedno ne povsem razjasnjenimi laserogrami si je zagotovil ugledno mesto v slovenski in tudi evropski fotografiji. V sedemdesetih letih, ko je dosegel vrhunec svoje umetniške fotografije, je hkrati nenehno iskal nove teme in pristope, se vračal v direkten zajem posnetkov iz realnosti, pa spet odkril novo polje za svežo vrsto posnetkov. Pri tem ga je seveda spodbujalo dinamično okolje na Institutu “Jožef Stefan”, najbolj vitalne slovenske znanstvene institucije, kjer je služboval, bil je član enega najaktivnejših slovenskih fotoklubov, vodil pa ga je tudi lasten ustvarjalni nemir. Rad je poskusil kaj novega, kar je značilno za izrazito duševno dinamične in kreativne osebe. Zato njegov opus pokriva široko polje fotografije: od začetnega realizma prek subjektivne fotografije do eksperimentalnih poskusov z radikalno abstraktnimi izidi.

Marjan Smerke, Pred sejmom, pred 1959. Foto: Kabinet slovenske fotografije
Marjan Smerke, Pred sejmom, pred 1959. Foto: Kabinet slovenske fotografije