Z Magajnovim razumevanjem lastnega poslanstva sovpada tudi izbor razstave, ki kar najbolj izpriča njegovo vdanost fotoreporterskemu poklicu in neusahljivi volji po ovekovečenju vsega, kar se je dogajalo v Trstu in širši okolici. Od leta 1945 je delal kot fotoreporter tržaškega časopisa v slovenščini Primorski dnevnik. Vse do upokojitve je bil fotograf s pečatom sodobnosti, njegove fotografije pa odražajo avtorjevo iskanje lastnega pripovednega pristopa.

Uporaba fotografskega medija mu je omogočala vzpostavitev pristnega in empatičnega stika z ljudmi, da bi jih bolje predstavil in nekoliko globlje spoznal. Prav to daje Magajnovim fotografijam poseben čar in liričnost.

Nenehno iskanje estetske popolnosti
Magajna si je nenehno prizadeval izboljšati kakovost lastnega dela, saj je venomer ponujal vse boljše posnetke. "Pri raziskovanju njegovega opusa tako odkrivamo avtorjevo težnjo po iskanju estetske popolnosti in kompozicijske dovršenosti," sta v spremnem besedilu k razstavi zapisala kuratorja Robi Jakomin in Andrej Furlan.

Z leti je Magajna razvil svojevrsten fotografski jezik, ki v pravem ravnotežju spaja pripoved - novico, dogodek, zgodbo - in izpoved - nekakšno naivno, preprosto in neposredno obliko poezije. "Bil sem navaden reporter in kot Slovenec sem za naše ljudi napravil, kar sem mogel," je Magajnova misel, ki je bila tudi vodilo in navdih pri oblikovanju razstave. Izbor razstavljenih fotografij obiskovalcem približa Magajnov svet in svet njegovih malih herojev vsakdana. S svojimi fotografijami je namreč zapisal zgodovino ljudi, ki so, čeprav v zelo negotovih političnih razmerah, optimistično in s trdno voljo dan za dnem potrjevali svojo prisotnost.

Podobe, ki postanejo del zgodovine
"Za vsako fotografijo, ki jo naredim, vem, da postaja del zgodovine. To je več, kot napisati članek. To je nekaj živega, človeka kar prevzame," je fotograf dejal v pogovoru za Primorske novice leta 1983, ko mu je Društvo novinarjev Slovenije podelilo Tomšičevo nagrado za zasluge na področju fotoreporterstva. Za svoje delo je prejel še več drugih pomembnejših priznanj, med njimi red viteza za zasluge italijanske republike in častni znak svobode RS.

Mario Magajna se je rodil leta 1916 v Križu pri Trstu. Bil je fotografski samouk, njegovo fotografsko udejstvovanje pa je mogoče razdeliti na tri obdobja - v mladosti je fotografiral iz strasti, drugo obdobje je zaznamovala služba v tržaški trgovini Foto-Radiottica, tretje pa izkušnje, ki jih je pridobil kot fotoreporter Primorskega dnevnika. Umrl je leta 2007. Njegova fotografska zapuščina obsega okoli 260.000 posnetkov, arhiv pa hrani Narodna in študijska knjižnica v Trstu.