Umazana megla je preprečevala jasen razgled na stavbo britanskega parlamenta. Foto: Reuters
Umazana megla je preprečevala jasen razgled na stavbo britanskega parlamenta. Foto: Reuters
Claude Monet
Nekega drugega dne je bila megla še nekoliko gostejša. Foto: EPA
Claude Monet
Domača Francija je Claudu Monetu postregla s precej bolj radoživimi prizori. Foto: EPA

Jacob Baker in njegov 'pomočnik' John Thornes sta se lotila natančnega preučevanja platen, ki jih je francoski impresionist naslikal med postankom v Londonu. Moža menita, da bi z natančnim ogledom barv, ki jih je Monet uporabil pri slikanju svoje Londonske serije, lahko ugotovili stopnjo onesnaženosti ozračja v Londonu v drugi polovici 19. stoletja. Rezultate bi potem lahko uporabili tudi kot izhodišče študije o vplivu onesnaženosti ozračja na zdravje prebivalcev Londona.

Londonska megla je tako prekleto trdoživa
V času Clauda Moneta je bil zrak v Londonu zares onesnažen. O tem je tožil tudi slikar, ki mu je umazana megla, ki se kar ni in ni hotela razkaditi, kazila delovne načrte. O težavah pri delu je Monet izčrpno in nekoliko poetično poročal tudi svoji ženi Alice: "Še vedno nobenega znaka sonca, niti razpoke v oblakih. Čas mineva in sonce ravno tako. Na dan, ko se bo odločilo pokazati se, tako ne bo več na istem mestu." In ravno zadnji stavek poroča o največji zagati impresionista. Monet svojih del ni dokončal v enem dnevu in če je med dvema delovnima dnevoma minilo preveč časa, Monet sonca ni mogel več naslikati na mestu, na katerem je njegove konture zarisal prejšnjič.

Čeprav je Monet tožil nad zmedenim vremenom v Londonu, pa ga je zanj tuje ozračje tudi navduševalo. Jacob Baker je tako poudaril, da je Moneta povsem prevzelo dejstvo, da londonsko ozračje na novo definira podobo predmeta. V nikoli kristalno jasnem ozračju so namreč predmeti izgledali precej drugače kot pa v Parizu, ki seveda v 19. stoletju oziroma v stoletju odkritja vsestranske uporabnosti premoga tudi ni mogel biti povsem neonesnažen.

Pretiran zanos akademikov
Vsi pa z birminghamskima akademikoma vendarle ne delijo navdušenja nad historičnimi raziskavami okolja, katerih temelj bi bila umetniška dela. Umetnostni zgodovinarji tako svarijo, da Monetove slike niso fotografije in da barvni odtenki ne posnemajo nujno prave barve ozračja, zato je precej nerazumno na teh podobah osnovati znanstveno študijo. Christopher Riopelle, kurator britanske Narodne galerije in strokovnjak za slikarstvo obdobja po letu 1800, je dejal, da je Monet uporabljal barve, za katere je bil prepričan, da bodo najbolje poudarile izbrani motiv in ne nujno tistih, ki jih je bilo v trenutku nastanka poteze s čopičem zares videti v ozračju. Dodal je še: "Po mojem mnenju znanstveniki pretiravajo z natančnostjo naslikanih podob. Marsikdo bi domneval, da so to zares slike Londona, a Monet je bil umetnik, ki ni le opazoval narave, pač pa je pri delu sprejel vrsto odločitev o estetiki svojega dela."