Postavitev z naslovom Mušič Pregelj Stupica predstavlja vrhunce slovenskega modernizma v drugi polovici preteklega stoletja, ki jih, kot pove podnaslov (Ne)dopustnost neke primerjave, postavlja v neobičajen medsebojni kontekst. Gre namreč za primerjavo, ki jo Georges Bataille poimenuje "notranje izkušnje", torej tisti segment, ki tako po sporočilu likovne podobe kot primerljivosti z evropskimi slikarji presega daljnosežnost umetnostnih "resnic" in modernističnih "spoznanj" v sodobni likovni umetnosti, v preteklosti in za prihodnje umetnostne pristope.

Dela, ki med drugim prihajajo iz Muzejev moderne umetnost v Beogradu in Zagrebu, iz Galerije Velenje, iz zbirk Adriatic Slovenica, d. d., in tržaške družine Zanei, so razdeljena v tri sklope. Prvi se posveča svetlobi oziroma luči v Mušičevih krajinah, druga podobi oziroma sliki kot spoznanju smrti pri Preglju, tretja pa skrivnostnemu dekličinemu spolu pri Stupičevih slikah Lucije in Neveste.

Svetloba Mušičevih platen
Zoran Mušič podobno slika tako krajine, sienske griče in kadavre kot portrete pozne dobe. V isti liniji, kompoziciji in planu slika motiv rastlinja in podobo, ki ga gleda iz zrcala. Slika jih z barvno kopreno, tipično teksturo, s krožno linijo, z nežno meglico, ki jim poklanja podobno svetilnost notranjega žarenja.

Slečena telesa, osvobojena omejitev forme
Sklop, ki predstavlja delo Marija Preglja, postavlja v središče predvsem njegova pozna platna. Ta je slikal s posebno intenzivnostjo in domišljijo. Upodablja jih s slikarskimi iznajdbami v vsebini in eksplozivno barvno obravnavo človeškega telesa. Gre za figuralna dela, podobe iz grških mitoloških tem. Telesa figur osvobaja forme. "Telo otrpne v ekran, se zlepi z barvno magmo in utripa vase. Kot da zasega več mesa, več tkiva na odprtem, slečenem telesu, kot ga premore vsa resničnost. In odločilna je ena zadnjih slik z naslovom Diptihon, ki govori, ki nam sporoča, ki oznanja spoznanja in resnice, ki nimajo, ki so brez primerjave," so zapisali v galeriji.

Od tistega, kar smo, do tistega, česar nimamo
Zadnji sklop temelji na treh podobah Gabrijela Stupice - Deklici pri mizi z igračkami iz leta 1967, Nevesti iz leta 1967 in na portretu – avtoportretu z deklico Lucijo (Figuri) iz leta 1969. Iste poteze na obeh obrazih pripovedujejo, da se slikar "v ljubezni in iz ljubezni" identificira s svojo hčerko do te mere, da izničuje razliko med obema. "V tem je neka regresija: prehajanje od 'čiste', čustvene ljubezni do tega, kar nimamo, kar (nam) umanjka. Prav s tem, kar smo, pri Stupici je to slikarstvo, slikanje, umetnost, lahko imamo neko stvar ali pa je nimamo in nam lahko spolzi iz rok."

Razstava, ki jo bo pospremil katalog, bo odprta do 4. septembra.