Razstava je zasnovana kot predstavitev nasilja, terorja in represivnih mehanizmov 20. stoletja v slovenskem prostoru. Pri tem je posebna pozornost namenjena vojnam kot glavnemu povzročitelju nasilja, zato je največ razstavnega prostora namenjenega prav prvi in drugi svetovni vojni ter vojni za slovensko osamosvojitev v začetku devetdesetih.

Od Avstro-ogrske do danes
Razstava je tudi kronološko razvrščena, saj se začenja s predstavitvijo sodno kaznilniškega sistema avstro-ogrske monarhije in konča s fotografijami zaporniškega vsakdana , ki jih je v 90-ih posnel Goran Bertok.

Neustavljivi ples nasilja
Izhodiščni koncept razstave, je zajet že v samem naslovu razstave in rekonstrukciji kolesa za črpanje vode, ki bo postavljen v muzejski avli pred vstopom v razstavni prostor. Kolo nasilja je rekonstrukcija kolesa za črpanje vode - vodnjaka, ki si ga lahko ogledamo na grajskem hribu pred ljubljanskim gradom. Kolo so poganjali kaznjenci, ki so bili zaprti v kaznilnici na ljubljanskem gradu, v muzeju pa ga bodo lahko poganjali obiskovalci razstave. Kolo in njegovo brezkončno, brezciljno in večno vrtenje namreč simbolizira večno se ponavljajoči in neustavljivi se ples nasilja.