Med Andjelićevimi upodobljenci srečamo naključne meščane, ki zaradi premičnosti fotografij in samega načina upodobitve delujejo skoraj kot filmski liki. Med njegovimi upodobljenci pa se znajdejo tudi nekateri pomembni akterji slovenskega literarnega in kulturnega življenja, ki povedno pričajo o Andjelićevi vpetosti v ljubljansko umetniško dogajanje. Foto: Galerija Fotografija/Igor Andjelić
Med Andjelićevimi upodobljenci srečamo naključne meščane, ki zaradi premičnosti fotografij in samega načina upodobitve delujejo skoraj kot filmski liki. Med njegovimi upodobljenci pa se znajdejo tudi nekateri pomembni akterji slovenskega literarnega in kulturnega življenja, ki povedno pričajo o Andjelićevi vpetosti v ljubljansko umetniško dogajanje. Foto: Galerija Fotografija/Igor Andjelić
S serijo fotografij Happy End / Bicycless se je Andjelić poklonil Vittoriu De Sica in njegovemu filmu Tatovi koles ter interveniral v znane prizore iz filma - iz enega je odstranil kolo, iz drugega tatu kolesa. Foto: www.igorandjelic.com/Igor Andjelić
Igor Andjelić: Cinecittà

Italijanski neorealizem Andjeliću služi kot neusahljiv vir navdiha – pa naj se ta izrazi v filmu, fotografiji ali arhitekturi. O tem pričajo avtorjevi nedavni projekti, kot sta fotografski seriji Casa Come Me in Happy End / Bicycless.

V prvi je navdih črpal iz Malapartejeve slavne hiše, arhitekturne mojstrovine otoka Capri, ki predstavlja vrhunec italijanskega funkcionalizma. S svojim minimalističnim videzom in enigmatično preteklostjo hiša navdihuje številne umetnike, od Jean-Luca Godarda do Karla Lagerfelda.

Z drugo serijo fotografij se je Andjelić poklonil Vittoriu De Sica in njegovemu filmu Tatovi koles ter interveniral v znane prizore iz filma – iz enega je odstranil kolo, iz drugega tatu kolesa.

V najnovejši seriji premikajočih se fotografij z naslovom Cinecitta pa Andjelić, kot so sporočili iz Galerije Fotografija, morda najbolj zvesto povzema svojo predanost temu obdobju italijanske umetnosti po drugi svetovni vojni.

Neorealistično iskanje "naturščikov"
Med njegovimi upodobljenci so naključni meščani, ki zaradi premičnosti fotografij in samega načina upodobitve delujejo skoraj kot filmski liki. Med njimi pa se znajdejo tudi nekateri pomembni akterji slovenskega literarnega in kulturnega življenja, ki pričajo o Andjelićevi vpetosti v ljubljansko umetniško dogajanje, hkrati pa o samem avtorju kot njenem sestavnem delu.

Kot je zapisala Hana Čeferin, Andjelićev končni poklon neorealističnemu filmu funkcionira na tehnični ravni. S premikajočimi se črno-belimi podobami se navezuje na sam medij, hkrati pa vsebinsko ponuja vpogled v širše dogajanje upodobljenega. Avtor stopa zunaj okvirjev fotografskega medija in se odloči prikazati več kot le en sam ujet trenutek. "Gledalec ne ugiba več, kaj se je morda zgodilo pred ali po Bressonovskem 'odločilnem trenutku', temveč je soočen s širšo pripovedjo.

Obrazi Ljubljane
"Fotograf ne poskuša ujeti edinstvene, zamrznjene podobe – namesto tega ga zanimajo hipne geste, sramežljivi umiki pogleda, tihi trenutki človeške psihe, katerih prikaz se najbolje odrazi prav skozi gibe in kretnje. Ozadje njegovih fotografij je skoraj vedno Ljubljana, fotografovo ljubljeno mesto, a fotografov interes zares leži v njenih prebivalcih," je še zapisala Hana Čeferin.

Andjelić je nepogrešljiv del ljubljanskega kulturnega dogajanja ter sooblikovalec nekaterih prostorov, med njimi Galerije ŠKUC, Kluba K4 in Salona Minimal. Razstava bo na ogled do 28. novembra.

Igor Andjelić: Cinecittà