Musée du Quai Branly je že končan. A le v liliputanskih merah. Na sliki je namreč njegova maketa. Foto:
Musée du Quai Branly je že končan. A le v liliputanskih merah. Na sliki je namreč njegova maketa. Foto:
Je zelenje okrog muzeja le nedolžen okras ali pa ima bolj zloveščo politično konotacijo?
Po mnenju mnogih umetnostnih zgodovinarjev bi bil Louvre primernejše domovanje za umetnine čezmorskih dežel.
Kipec afriškega rodu Nimb je v tridesetih letih prejšnjega stoletja iz Gvineje pripotoval v Toulouse.

Na levem bregu reke Sene, v senci mogočnega Eifflovega stolpa, po slabem desetletju počasi končujejo gradnjo muzeja Quai Branly, ki bo posvečen kulturi Afrike, Azije, Amerik in Oceanije. Predsednik Chirac bi se z odprtjem prvega večjega pariškega muzeja po letu 1977 (takrat so odprli center Pompidou) v francosko zgodovino rad vpisal kot "veliki promovator" avtohtone afriške in azijske kulture.

Se ima Francija še vedno za kolonialno velesilo?
Toda že prejšnji teden, ko so mestne oblasti strokovni javnosti dovolile pokukati v skoraj končano zgradbo, ki bo za obiskovalce vrata odprla šele junija, je bilo slišati prve pritožbe. Zgodovinarji so opozorili, da je razstavljanje afriških artefaktov med džungelskim zelenjem zelo pokroviteljsko in da taka scenografija samo nadaljuje "že neštetokrat prežvečene klišeje francoskega kolonializma".

Musée du Quai Branly bo obdan z vrtovi in visokimi drevesi, kar naj bi pri obiskovalcih zbudilo občutek, da je stavba skrita v džungli, kjer umetnost lahko "odkrijejo". En zid muzeja so že pokrili z zeleno zaveso rastlinstva. Direktor muzeja, Stéphane Martin, je prepričan, da je muzej tisto "politično orodje", ki ga je Francija potrebovala za raziskovanje neevropskega sveta. Na tiskovni konferenci je glede na nedavne dogodke dodal še, da je za državo, ki je sredi družbenih nemirov, tako širjenje obzorij nujno.

Zgodovinar Gilles Manceron je nad takim konceptom zgrožen: "Muzej, skrit v džunglo, ki predstavlja "temno celino", Afriko in druge čezmorske celine prikazuje kot divjaške, nevarne in primitivne pokrajine. Zakaj ne bi teh umetnin razstavili v Louvru, ob boku evropskim umetninam? Za vsem skupaj še vedno tiči stara, kolonialna vizija sveta: Evropa je civilizirana, preostanek sveta pa ne."

Noče stati v Mitterrandovi senci
Takoj po svojem prihodu na oblast leta 1995 je Chirac začel načrtovati velik projekt, ki naj bi pustil pečat na obdobju njegovega predsedovanja; njegov predhodnik, Francois Mitterand, se je namreč lahko pohvalil s številnimi opaznimi potezami, kakršne so bile steklena piramida pred muzejem Louvre, narodna knjižnica in Inštitut arabske kulture. Chiracova administracija je sklenila, da je treba urediti ogromno francosko zbirko ometnin, ki so jih v Francijo s svojih misij prinesli kolonialisti in raziskovalci.

Vnašanje redu v kaos
V Parizu se je nedavno zaprl muzej Musée des Arts Africains et Océaniens (njihova zbirka se seli v novi muzej), v katerem večina umetnin črne celine ni bila niti datirana - v Evropo so jih namreč prinesli v začetku 20. stoletja, ko afriška umetnost iz časov pred kolonizacijo sploh še ni bila datirana.

Leta 2000 je predsednik v Louvru odprl razstavo 120 "eksotičnih" umetnin, predstavnikom ameriških Indijancev pa je leta 2004 zagotovil, da bo novi muzej "v tem času arogance, nasilja, nestrpnosti in fanatizma" pokazal, da Francija verjame v "kulturno raznolikost in dialog".