Veno Pilon: Za školom, 1915. Predvsem krajinski motivi iz Ajdovščine in njene okolice, ustvarjeni v oljni tehniki na lepenko, so prvi študijski primeri, narejeni na goriški realki. Foto: Pilonova galerija
Veno Pilon: Za školom, 1915. Predvsem krajinski motivi iz Ajdovščine in njene okolice, ustvarjeni v oljni tehniki na lepenko, so prvi študijski primeri, narejeni na goriški realki. Foto: Pilonova galerija

V dokumentih sem razbral, da sem se rodil v Ajdovščini, in Haidenschaft, in Aidussina, ki leži na temeljih Castra Mutatio. Tam, kjer je vipavska burja zaobrnila rimskim vojščakom kopja, kakor pravi pripovedka; na meji med Vzhodom in Zahodom, na meji primorske province in dežele Kranjske, na prelomu dveh stoletij, ko se je človeški um začel motorizirati. Učeni horoskopeži so mi povedali, da je bila noč 22. septembra, ko sem zagledal svet, v znamenju Venere – Device, ki je zbledela pred Tehtnico. Tako sem začel živeti pod Čavnom, ko je nad njim in nad Nanosom še krožil dvoglavi orel.

Besede, s katerimi se Veno Pilon v knjigi Na robu spominja svojih začetkov
Veno Pilon: Corso v Gorici, ok. 1914. Multikulturno in živahno okolje v Gorici na prelomu stoletij in vse do velike vojne je močno zaznamovalo Pilonovo zgodnjo ustvarjalno samozavest. Foto: Pilonova galerija

Na njej bo predstavljen umetnikov zgodnji opus vse do leta 1915, ko je bil Pilon mobiliziran v avstro-ogrsko vojsko. Ob njem bodo predstavljena dela starejših in mlajših Pilonovih kolegov.

Na razstavi bo osrednja pozornost namenjena Pilonovim prvim študijskim poskusom v oljni tehniki na karton in prvim risbam, ki so večinoma nastajale v času šolanja na goriški realki. V oljni tehniki je umetnik slikal predvsem krajinske motive iz Ajdovščine in njene okolice. Pri likovnem pouku, kjer so se urili v risbi, pa so nastajali žanrski prizori, pogledi na Gorico in predvsem figure, ki jih je izdelal kot svoje šolske naloge v priljubljeni tehniki pastela. Pogosto je risal tudi svoje prijatelje in sošolce. Mrakobno vzdušje bližajoče se 1. svetovne vojne je upodabljal v zaprtih prizorih.

Navdihujoča Gorica na prelomu stoletij
Kot so zapisali v galeriji, je multikulturno in živahno okolje v Gorici na prelomu stoletij in vse do velike vojne močno zaznamovalo Pilonovo zgodnjo ustvarjalno samozavest. Položaj slovenskega naroda v Gorici je bil tedaj izjemno spodbuden. Hitra porast prebivalstva, novosti v tehnološkem in gospodarskem razvoju so spodbudile tudi močno umetnostno dogajanje, katerega glavni podpornik je bilo mnogoštevilno visoko meščanstvo, tudi iz vrst slovenskih predstavnikov.

Pilonov zgodnji opus so tako sooblikovali protagonisti časa, ki so v takratni Gorici ponujali na ogled dela v izložbah novozgrajenega Trgovskega doma arhitekta Maksa Fabianija ter v domovih slovenskih zasebnih zbiralcev. Tako so denimo 7. julija 1912 na domu odvetnika Antona Dermote odprli razstavo, na kateri so bila med drugim na ogled dela Ivana Groharja in Pavla Gustinčiča, ki sta zastopana tudi na pričujoči razstavi, posebno mesto na razstavi pa imajo dela začetnika ekspresionizma na Slovenskem Frana Tratnika.

Postavitev, ki bo na ogled do 20. novembra, sicer združuje 54 del v tehniki olja na platno ali karton ter risb in grafik. Največ del je iz zbirke ajdovske Pilonove galerije. Dela umetnikov, kot so Anton Gvajc, Fran Tratnik ter Saša in Henrika Šantel so iz zbirk Narodne galerije, Moderne galerije, Narodnega muzeja Slovenije in Umetnostne galerije Maribor, nekaj del pa so za razstavo posodili zasebni zbiratelji iz Ljubljane in Trsta.

Pilon se je rodil v Ajdovščini leta 1896. Po maturi na realki v Gorici se je udeležil prve svetovne vojne kot avstrijski vojak. Preživel je ujetništvo v Rusiji. V letu 1919 bil slovenski vojak na Koroškem. Študiral je v Pragi, Firencah in na Dunaju.

Leta 1925 je prvič obiskal Pariz, kjer se je pozneje nastanil. V Parizu je z družino živel od leta 1928 do leta 1968. Po ženini smrti se je vrnil v Ajdovščino, kjer je umrl leta 1970.

V dokumentih sem razbral, da sem se rodil v Ajdovščini, in Haidenschaft, in Aidussina, ki leži na temeljih Castra Mutatio. Tam, kjer je vipavska burja zaobrnila rimskim vojščakom kopja, kakor pravi pripovedka; na meji med Vzhodom in Zahodom, na meji primorske province in dežele Kranjske, na prelomu dveh stoletij, ko se je človeški um začel motorizirati. Učeni horoskopeži so mi povedali, da je bila noč 22. septembra, ko sem zagledal svet, v znamenju Venere – Device, ki je zbledela pred Tehtnico. Tako sem začel živeti pod Čavnom, ko je nad njim in nad Nanosom še krožil dvoglavi orel.

Besede, s katerimi se Veno Pilon v knjigi Na robu spominja svojih začetkov