Delo Basa Jana Aderja je v precejšnji meri črpalo iz konceptualne umetnosti in umetnosti performansa z začetka njegove kariere na začetku šestdesetih let 20. stoletja. Z raziskovanjem različnih medijev (fotografija, film, video, instalacija in performans) je ustvaril poetično, ironično, romantično in konceptualno kompleksno mešanico, ki je bila tudi fizično zahtevna, sta zapisala kustosa razstave Louky Keijsers Koning in Tevž Logar. Adler je preučeval meje med umetnostjo in resničnostjo, nadzorom in neizbežnostjo, v vsem njegovem delu pa je izrazita napetost med nasprotujočimi si pojmi (na primer herojstvo - propad, racionalno - čustveno, analitično - poetično) in zavračanje aksiomatičnih umetniških prijemov. Njegov konceptualni izraz je edinstven prav zaradi temeljnega nezavzemanja strani in ustvarjanja nenehne napetosti.
Ranljivi in humorni neuspehi modernih idealov
Naslov razstave Ko je nastopila težnost, je bil svet še mlad med drugim razkriva umetnikovo zanimanje za silo težnosti. Vsi filmi iz serije Padec - Padec I, Padec II, Pokvarjen padec (organski), in Pokvarjen padec (geometričen) - se vedno končajo s padcem, saj Adler ne uspe obdržati ravnotežja, prijema ali ne more stati. Adler v filmih s kolesom zapelje v amsterdamski kanal, poskuša loviti ravnotežje na stolu na strehi svoje hiše, pade, visi z drevesne veje v parku Amsterdamse Bos in pljuskne v vodo ali pa prevrne na stran v kozo. Zdijo se nedolžni in humorni, a predstavljajo ranljivost, ko se umetnik fizično ali čustveno razgali, kar je bilo za tisti čas neobičajno.
V nasprotju s sodobniki je njegovo delo zelo romantično. Njegov opus preučuje konceptualno prek njegove navidezne antiteze, romantike, in uteleša značilen romantičen pristop, ki se izraža z občutkom odtujenosti, osamljenostjo, koprnenjem in melanholijo. Ader nas opominja, da življenje niso samo pravi koti in popolni kvadrati, ter prikaže neuspeh teh modernih idealov, kot sta jih predstavila Mondrian in gibanje De Stijl, še zapišeta kustosa.
Za Aderja je bila umetnost potovanje in nenehno iskanje. Brezmejno strukturirane misli na eni strani in izjemno intuitivna dejanja na drugi ustvarjajo nenehno napetost in silovito energijo, za tem pa se razkrivajo vprašanja, ki so Adlerja najbolj intrigirala. Današnjemu času in današnjo generacijo umetnikov Adler še vedno navdihuje z umetniškim pristopom, ki je hkrati konceptualen in analitičen ter poetičen in oseben, z raziskovanjem eksistencialnega in emocionalnega.
Suspenz med Galerijo Jakopič in Galerijo Škuc
Ravno suspenz v Adlerjevih delih, ki napolnjuje napetost v nihanju med nasprotji in posameznimi stranmi, je tista točka, ki neposredno označuje tudi položaje umetnikov, ki so bili vabljeni k sodelovanju na razstavi Drobci neizrečenih misli v Galeriji Jakopič. Tu se med drugim predstavljajo dela konceptualistov Jiříja Kovande, Sigurdurja Gudmundssona in Gera van Elka iz sedemdesetih let preteklega stoletja.
Razstava se ukvarja z uporabo poetike in estetike znotraj konceptualizma, preučuje začetke in njune zdajšnje oblike ter ustvarja vez med preteklostjo in sedanjostjo. Sprašuje se o dematerializaciji umetniškega objekta, njegovi definiciji oblike in medija ter o njegovem kontekstu v današnjem svetu. Drobci neizrečenih misli vabijo gledalca k udeležbi v dialogu o romantiki v konceptualizmu in "romantičnem" v sedanji družbi.
Čudežno v odnosu do obstoječih realnosti
Umetniki, vključeni v Drobce neizrečenih misli, iščejo "čudežno", ki se v njihovih umetniških praksah manifestira na razne načine. Tu naletimo na pojem "kolektivnega dela", še zlasti pri umetnikih, ki so delovali v določenih geopolitičnih okoliščinah t. i. "nekdanjega Vzhoda" v 60. in 70. letih preteklega stoletja. Takšni so skupina OHO, ki so se po intenzivnih letih sodelovanja obrnili v življenje blizu naravi in se posvečali duhovnosti, ali Grupa šestorice autora, ki je "romantično umetnost" preobrnila v "družbeno in politično dejanje", ki poudarja posameznika in prekoračuje meje njegove intime.
Iskanje se je nadaljevalo z delom "mlajše" generacije umetnikov, ki so vključeni v razstavo, ki se skozi video dela na podlagi tekstov, performansa, instalacije ali fotografije, in se zavedajo različnih obstoječih realnosti ter v svojem procesu poenostavljajo to realnost s prefinjeno in bistveno gesto.