Razstava Egon Schiele: Ženske bo v londonski galeriji Richard Nagy na ogled do 30. junija. Foto: Richard Nagy Ltd, London
Razstava Egon Schiele: Ženske bo v londonski galeriji Richard Nagy na ogled do 30. junija. Foto: Richard Nagy Ltd, London
Egon Schiele
Ta podoba delno slečene ženske silhuete v črnih nogavicah - gre za gvaš in svinčnik na papirju - je Egon Schiele narisla leta 1913. Foto: Richard Nagy Ltd, London
Egon Schiele
Portert ženske v frfotajočem oranžnem oblačilu, ki si sezuva zeleno nogavico, je nastal leta 1914. Foto: Richard Nagy Ltd, London

Vendar bodisi je šlo za umik od s smrtjo prežete realnosti, časa, ko je počasi propadal nekoč mogočni habsburški imperij, bodisi je v teh podobah, ki močno nagovarjajo gledalca, šlo za drugačno samoekspresijo, Egon Schiele, ki je umrl star komaj 28 let, ni bil neki posebnež kakor Van Gogh, čigar genialnost je šla neopaženo mimo njegovega časa. Schielejevo mladostniško odkrivanje erotike je potekalo pred dunajskim likovnim občinstvom, njegove provokativne risbe pa so kupci navdušeno celo spodbujali.
Pogosto izzivalni portreti žensk so trenutno na ogled v londonski galeriji Richarda Nagyja, ki je imel nekoč teh skoraj 50 del na papirju v svoji zbirki. Vendar jih je skozi leta prodal na različne konce, zdaj pa si jih je prav za priložnost te razstave od zbiralcev izposodil nazaj.

Egon Schiele (1890-1918) sodi ob Gustavu Klimtu in Oskarju Kokoschki med osrednje avstrijske umetnike zgodnjega 20. stoletja. Ekspresivne linije njegovih figur ga povezujejo z ekspresionizmom zgodnjega 20. stoletja, čeprav je bil obenem tesno povezan z gibanjem takratne secesije.
Umetnik razburja provinco
Leta 1912 je bil Schiele aretiran zaradi suma, da je v manjšem kraju na podeželju, kjer se je nastanil, zapeljeval najstnice. Zaprli so ga, enega njegovih del pa simbolično zažgali. Motivike ni nikoli opustil, pozneje pa svojemu življenju dodal resnost s poroko Edith Harms, katere portret je tudi na razstavi.
Če je bilo provincialno mesto šokirano, pa je bilo dunajsko likovno podkovano občinstvo toliko bolj navdušeno. Na začetku 20. stoletja je čutnost kar kipela z dunajskih ulic.
Lezite se na kavč in poglobite se v svojo podzavest
Podobno izrazite risbe najdemo v opusu secesijskega umetnika Gustava Klimta, to pa je bil vendarle tudi čas Sigmunda Freuda in njegovega slavnega kavča, na katerem je paciente spodbujal, da priznajo svoja erotična nagnjenja, da bi prišli do jedra svoje osebnosti. Podoben duh časa predstavlja tudi pisanje Arthurja Schnitzlerja, ki je skoraj sto let pozneje navdihnilo Stanleyja Kubricka v filmu Eyes Wide Shut.
Neposredna poteza Egona Schieleja
Vendar Schiele je vse to ujel z drugačno, še neposrednejšo potezo. Če je Klimtova umetnost s svojimi v vzorec spreminjajočimi se elementi izrazito dekorativna, je Schielejeva mnogo bolj ekspresivna, neposrednejša. On ni slikal neotipljivih podob iz sanj, ampak človeško telo upodobil brez olepševanj in sentimentalnosti, z vso njegovo prvobitnostjo.