Magrittove slike vsebujejo elemente fantastike, obenem pa so pogosto tudi duhovite in zabavne.Tole so izgubljeni (in najdeni) Odsevi časa. Foto:
Magrittove slike vsebujejo elemente fantastike, obenem pa so pogosto tudi duhovite in zabavne.Tole so izgubljeni (in najdeni) Odsevi časa. Foto:
Rene Magritte, La trahison des images (Izdajstvo podob)
Pod svojo najslavnejšo sliko, La trahison des images (Izdajstvo podob), je Magritte zapisal: To ni pipa. Na prvi pogled je kontradiktorno, a ni lagal - pred seboj imamo namreč le podobo poipe. Slikar je svoje delo komentiral takole: 'Kar skušajte jo natlačiti s tobakom! Če bi spodaj napisal To JE pipa, bi lagal.'

Les Reflets du Temps (Odsevi časa), oljna slika iz leta 1927, katere vrednost ocenjujejo na 3.550 tisoč funtov, je avgusta lani skrivnostno izginila iz skladišča v južnem Londonu. Vse do preteklega četrtka, ko je neznani poštenjak Metropolitanski policiji sporočil, da se mu zdi, da je pogrešano sliko našel ("tiralico" je namreč videl v njihovi spletni bazi ukradene umetnosti). Sliko je nato predal policiji, ki zaenkrat še preverja njeno avtentičnost, ljudem pa sporoča, naj vsako sliko ali umetnino, ki jo nameravajo kupiti ali pa so jo že kupili, preverijo v njihovi bazi podatkov, kjer so shranjene slike 58 tisoč manjkajočih umetnin.

Ni treba, da vse nekaj pomeni
Odsevi časa, nadrealistični prizor s plaže, so precej razpoznavno delo enega najbolj znanih umetnikov 20. stoletja, ki pa se je v zgodovino zapisal z ikoničnima slikama Sin človeka in To ni pipa (o paradoksu slednje je razmišljal tudi Michel Foucault). Sam je svoje slikarstvo označil za zbir vidnih podob, ki ne skrivajo ničesar in obenem zbujajo vprašanja ter izžarevajo nekaj skrivnostnega. Njegove slike, je trdil slikar, "ne pomenijo ničesar, ker skrivnostnost ravno tako ne pomeni ničesar, je nespoznavna."

Sprva (seveda) nerazumljen
Svojo prvo nadrealistično sliko (Le jockey perdu) je oblikovalec plakatov ustvaril leta 1926, leto zatem pa je imel prvo samostojno razstavo, ki so jo kritiki raztrgali. Po neuspehu se je preselil v Pariz, kjer je spoznal Andreja Bretona in postal član gibanja nadrealistov. Za njegova dela je značilno postavljanje vsakodnevnih predmetov drug zraven drugega in doseganje povsem novih pomenov naslikanih predmetov z uporabo presenetljivega, nevadanega konteksta.