V Stanovski dvorani in Palaciju na Ljubljanskem gradu so od danes na ogled fotografije tega ameriškega fotoreporterja in dobitnika številnih nagrad. Uradno odprtje razstave bo v četrtek ob 19.00, ob tej priložnosti pa bo Steve McCurry tudi obiskal Ljubljano.
McCurry je spremljal je s fotoaparatom spremljal dogajanje številnih kriznih območij, lovil obraze z vseh koncev sveta, Šarbat Gula – takšno je pravo ime afganistanskega dekleta – pa ni le javnosti najbolj znan in zaradi filmskega razpleta ljub trenutek, ampak tudi fotografu pomeni vrhunec kariere. Ne toliko trenutek, ko je ujel njeno fotografijo, kot tisti 18 let pozneje, ko jo je ponovno srečal. "Njena koža je zdaj utrujena in kaže gube, a je še vedno osupljiva kot pred tistimi davnimi leti …," je tedaj opisal žensko, nekoč plašno begunko, ki se je umaknila pred sovjetsko invazijo Afganistana.
Po 18 letih prvič videla svoj portret
Podoba deklice, ki je bila takrat, ko je fotografija nastala, stara 12 let, je na naslovnici revije National Geographic preplavila svet, zaradi podobne kompozicije se jo je prijelo celo ime afganistanska Mona Lisa. McCurry je tedaj le izkoristil redko priložnost, da fotografira podobo afganistanskega dekleta, ki pa je s prodornim pogledom in rdečim pokrivalom postala simbol dogajanja v Afganistanu in nasploh položaja beguncev po vsem svetu. Leta 2002 jo je po večkratnih poskusih McCurry končno našel in jo fotografiral še enkrat. 30-letna Gula zelo dobro spomnila, da jo je McCurry nekoč fotografiral, saj se ji je to zgodilo le nekajkrat v življenju, svojo fotografijo pa je prvič videla prav ob vnovičnem srečanju leta 2002.
Čeprav najslavnejši, pa je Šarbat Gula le eden od številnih obrazov, s katerimi McCurry portretira življenje. Razstavi na Ljubljanskem gradu je tudi naslov Življenje v slikah in bo na ogled do 17. junija.
Trenutek, ki je za vedno spremenil življenja v ZDA
Leto preden je našel svoje afganistansko dekle, se je McCurry 10. septembra 2001 vrnil z daljše naloge na Kitajskem in fotografiral še eno tragično zgodbo, ki je tokrat prizadela njegovo domovino. Njegova reportaža o točki nič 11. septembra je pričevanje, posvečeno herojstvu in plemenitosti prebivalcev New Yorka: "Čutil si vso grozo in v trenutku tudi instinktivno dojel, da naša življenja ne bodo nikoli več taka kot prej."

Dober fotograf mora biti tudi potrpežljiv
Steve McCurry je znan po sugestivnih barvnih fotografijah in v odlični dokumentarni maniri zaznamuje bistvo človeških naporov in radosti. Rodil se je leta 1950 v Philadelphii in se šolal na Fakulteti za umetnost in arhitekturo Državne univerze v Pensilvaniji, kjer je z odliko diplomiral. Dve leti je bil zaposlen pri časopisu, nato pa se je podal v Indijo kot samostojni fotoreporter in prav tam se je naučil opazovati in čakati na življenje. Ugotovil je, da "če čakaš, ljudje pozabijo na tvoj fotoaparat in pustijo duši prosto pot'. Od leta 1986 je član agencije Magnum Photos.
Za reportažo o ruski invaziji na Afganistan je bil nagrajen z zlato medaljo Roberta Cape, ki se podeljuje za najboljše reportaže iz tujine in je posvečena fotografom, ki so izkazali izjemen pogum in podjetnost pri svojem delu. Poleg številnih drugih nagrad je postal tudi 'fotograf leta', naziv, ki ga podeljuje Nacionalna zveza fotoreporterjev. Omeniti velja še štiri prve nagrade na Svetovnem tekmovanju novinarske fotografije, kar je dosežek brez primere. Dvakrat je bil nagrajen tudi s spominsko nagrado Olivier Rebbot.
Svoje fotografije je objavil v več knjigah, med drugimi Imperialna pot (1985), Monsun (1988), Portreti (1999), Jug, jugovzhod (2000), Svetišče (2002), Pot k Budi, tibetansko romanje (2003), Steve McCurry (2005), Gledati proti vzhodu (2006), V senci gora (2007) in najnovejša Nepremišljen trenutek (2009).