Rembrandt: Nezavestni pacient (Alegorija voha), 1624. Foto: Reuters
Rembrandt: Nezavestni pacient (Alegorija voha), 1624. Foto: Reuters
Rembrandt: Krošnjar prodaja očala (Alegorija vida), 1624–1625, Museum De Lakenhal, Leiden.
Rembrandt: Krošnjar prodaja očala (Alegorija vida), 1624–1625, 21 x 17,8 cm, Museum De Lakenhal, Leiden. Foto: Wikipedia
Rembrandt: Operacija (Alegorija otipa), okoli 1624, 21,5 x 17,7 cm, Zasebna zbirka.
Rembrandt: Operacija (Alegorija otipa), okoli 1624, 21,5 x 17,7 cm, zasebna zbirka. Foto: Wikipedia
Rembrandt: Trije pevci (Alegorija sluha), okoli 1624, 21,6 x 17,8 cm, zbirka Barona van Dedema.
Rembrandt: Trije pevci (Alegorija sluha), okoli 1624, 21,6 x 17,8 cm, zbirka Barona van Dedema. Foto: Wikipedia

Upodobitve vida, sluha, otipa in voha spadajo med umetnikova najzgodnejša znana nam dela, Rembrandt van Rijn pa jih je naslikal v letih 1624 in 1625, ko mu je bilo 18 oziroma 19 let. Do pred kratkim slik ne bi mogli razstaviti skupaj, saj so alegorijo voha odkrili šele lani v kleti neke hiše v New Jerseyju. Nanjo so po naključju naleteli otroci umrlih staršev med pospravljanjem kleti. Nezavedajoč se dragocenosti slike so se obrnili na lastnika tamkajšnje dražbene hiše Bloomfield, Johna Nyeja, ki v resnici o sliki ni imel dosti več vedenja. Zato pa so na sliko postali pozorni zbiratelji, ko se je ta enkrat znašla na dražbi. Nyejeva ocena 800 dolarjev se je med draženjem povzpela na 870.000 dolarjev, kolikor jih je zanjo odštel pariški trgovec z umetninami.

Ta je vedel, na koga se obrniti in sliko prodal newyorškemu bančniku Thomasu Kaplanu, ustanovitelju Leidenske zbirke, ene največjih zasebnih zbirk umetnosti nizozemskega 17. stoletja na svetu. Poznavalci so zaslutili, da bi lahko šlo za Rembrandtovo delo, kar se je med restavratorskim posegom tudi potrdilo. Leidenska zbirka torej Ashmolovemu muzeju posoja Voh, iz Leidenskega Museum de Lakenhal prihaja Vid, drugi dve sta iz zsaebnih zbirk, medtem ko ostaja Okus še vedno izgubljen.

Dela mladega Rembrandta na enem mestu
"Slike bodo prvič razstavljene skupaj, kar je čudovito,"
besede kuratorke za severnoevropsko umetnost Ashmolovega muzeja v Oxfordu An Van Camp povzema Guardian. "Za kuratorja pomeni to uresničenje sanj ... edinstven primer. Niti lastniki slik jih še niso imeli priložnosti videti skupaj."

Kot pravi, je skupna postavitev četverice zamišljena kot neke vrste napovednik razstave del mladega Rembrandta, ki jo pripravljajo za razstavno sezono 2019-2020.

Slike, ki so velike komaj nekaj več kot 21 krat 17 centimetrov, niso zanimive le kot mladostniška dela enega izmed najbolj cenjenih nizozemskih slikarjev vseh časov, temveč tudi zaradi same ikonografije, v kateri je Rembrandt pokazal svoj smisel za humor. Na sliki Dotik, naslovljeni tudi Operacija, se denimo norčuje iz tedaj razširjene navade, ko so glavobol zdravili tako, da so poskušali iz glave odstraniti kamen. Vid je ujet na sliki krošnjarja, ki prodaja očala slabovidnemu oziroma slepemu paru. Voh se imenuje tudi Nezavesten bolnik, na katerem šarlatanski zdravnik oživlja bolnika, ki je omedlel zaradi puščanja krvi. Sluh pa je Rembrandt hudomušno ponazoril s starko, ki ji ne gre petje, saj ne zna brati iz pesmarice.

Hudomušno opozarjanje na človeško nrav
Pet čutov je bila precej priljubljena in dolgo časa razširjena motivika, največkrat ponazorjena s preprostimi alegorijami v podobah ženskih figur, ki z vonjanjem cvetlic ponazarjajo vonj ali pa z igranjem na glasbilo sluh. Nizozemska umetnost jih je znala v svoji značilni moralistični maniri preoblikovati v satirične podobe, ki so opozarjale na človeško neumnost, razsipnost ali kakšno drugo lastnost, vredno kritike. Od 17. stoletja naprej se je pet čutov pogosto upodabljalo kot žanrske prizore, na katerih je denimo vinjen kmet predstavljal okus, ljubezenskemu dejanju predajajoč se par pa otip. Rembrandtova serija sodi seveda v drugo smer in pripada dolgi liniji duhovitih in domiselnih mojstrov, ki segajo vsaj do Boscha nazaj.

Kot pojasnjuje Van Campova, slike - čeprav gre za zgodnja dela, na katerih Rembrandt še ni povsem formiral svojega najbolj zrelega in prepoznavnega sloga - že kažejo smer, ki jo bo njegovo slikarstvo ubralo na njegovih najbolj znanih delih. Tu je že značilna barvna paleta, široka poteza, poigravanje s svetlobo in senco ter težnja po upodabljanju psihološkega izraza upodobljenca. "Slike dokazujejo, da je slikar pri komaj 18 letih zmogel upodobiti človeški značaj in čustva ter z minimalnimi potezami ujel neverjetno množico detajlov - veščina, s katero se je pozneje zapisal med najbolj slavne umetnike vseh časov," še pravi kuratorka.

Manjkajoča podoba
Da gre za nepopolno ohranjeno serijo, bodo v Ashmolovem muzeju nakazali s praznim okvirjem, ki ga bodo razstavili ob četverico, obiskovalce pa bodo povabili, da doslikajo ali dorišejo manjkajočo podobo. Razstava z naslovom Rembrandtove prve slike bodo v Oxfordu na ogled do 27. novembra.