Pisma, navadno napisana s pisalnim strojem in z lastorčnim Salingerjevim podpisom
Pisma, navadno napisana s pisalnim strojem in z lastorčnim Salingerjevim podpisom "Jerry", so bila naslovljena na avtorja naslovnice prve izdaje Varuha v rži E. Michaela Mitchella. Prijatelja v pismih pogosto naslavlja z izrazi, ki bi jih zlahka pripisali najstniškemu junaku Salingerjevega romana - "buddyroo", "old orange" in "old toot". Foto:
J. D. Salinger se je trikrat poročil in ima dva otroka. V pismu iz leta 1985, ko mu je bilo 66 let, pravi: "Star kozel, kot sem, še vedno vsake toliko ponudim zakon komurkoli, ki pride mimo mojega okna." Foto: EPA
Bolj ko se je poskušal skrivati, bolj slaven je postajal - še posebej po tem, ko ga je na svoji naslovnici leta 1961 ovekovečila revija Time. Dolga leta je bil nekakšen 'hobi' novinarskih redakcij, ki so v New Hampshire pošiljale novinarje v upanju, da bodo nazaj prišli s fotografijami pisatelja. Foto: Time

Gre za do zdaj neznana pisma pred kratkim umrlega pisatelja J. D. Salingerja, ki jih je med letoma 1951 in 1993 pisal svojemu prijatelju E. Michaelu Mitchellu, grafičnemu oblikovalcu in avtorju naslovnice prve izdaje kultnega romana Varuh v rži. Pisma prvič, odkar obstajajo, prihajajo pred oči javnosti. Enajst pisem je Morganova knjižnica v New Yorku v hrambo prejela že leta 1998, a jih je prvič razstavila šele 16. marca letos - kar je glede na samotarsko vedenje Salingerja do pisatelja zelo spoštljivo. Razstava je razdeljena na dva dela; od 16. marca do 11. aprila bodo na ogled štiri pisma, od 13. aprila do 11. maja pa bo na ogled šest pisem (kot kaže, enega pisma knjižnica ne bo dala na ogled).

Mladostna vihravost proti starčevski zakrknjenosti
Kurator razstave Declan Kiely pravi, da se pisma ne razlikujejo od javne podobe o Salingerjevi osebnosti; ta je kot mlad pisatelj užival v razvpitem newyorškem nočnem življenju in družbi zvezd, kot sta Lawrence Olivier in Vivien Leigh, pozneje pa se prelevil v zakrknjenega samotarja, ki praktično ni zapustil svojega doma v New Hampshiru, kjer je neprestano pisal in trdovratno zavračal kakršno koli druženje ter začel škrtati z zobmi, ko je zaslišal zvonec telefona. Kot se je Salingerjevo razpoloženje od mladostne vihravosti obrnilo k starčevski zakrknjenosti, se je tudi ton pisem skozi leta spreminjal. Sprva so bila pisma polna igrivosti, s katero pisatelj opisuje pot z newyorško podzemno železnico ali pa obisk naravoslovnega muzej - čeprav ga v povprečnih očeh že to postavlja med čudake -, pozneje pa ton postane temačnejši.

Zajedljivost, ki ne izpusti nikogar - tudi njega samega ne
Pisma so polna jedke in zajedljive bistrosti, uvida, igrivosti, ciničnega šaljenja na lasten račun in nostalgičnega vzdihovanja po bolj preprostih časih, poleg tega pa so pomemben prispevek k razkrivanju Salingerjevih misli, interesov in dnevnih navad v času, ko ga javnost ni več videvala. Izdaja Varuha v rži je Salingerju leta 1951 prinesla nenadno slavo in občudovanje sveta, ki je pokupil 65 milijonov izvodov romana. Avtorju uspešnice se je vse to bolj kot ne gnusilo in kmalu se je umaknil v samoto. In vse do zdaj ni bilo veliko znanega o Salingerjevem življenju v New Hamptonu. Vedeli smo le to, da ga ni bilo nikjer na spregled. Ves ta čas pa je pisatelj neumorno pisal - od jutra do večera. 16. oktobra 1966 je zapisal: "10, 12 let dela se mi kopiči naokrog ... Imam dva izjemna scenarija - knjige, ki sem jih zbiral in sortiral leta ... Ne vem, kdaj bom pri volji kar koli napraviti z njimi. Seveda gre za besede, ki nikdar niso bile natisnjene."

V pismih se Salinger dotika tudi javnega življenja z referencami na politiko in zanimanjem za popularno kulturo, kjer ni izpustil niti osebnosti, kot so John Wayne, Eddie Murphy in Nancy Reagan. Vse to jasno kaže, da se je Salinger ukvarjal z javnim življenjem, tudi ko se je sam umaknil iz njega, čeprav to ne pomeni, da je bil s to zunanjostjo zadovoljen. In kot pravi Kiely, prav ta pisma razkrivajo vzrok pisateljevega umika in neobjavljanja tistega, kar je napisal.