Ob prvotni postavitvi razstave v Bremnu je o delu Koželjeve Rainer B. Schossig zapisal:
Ob prvotni postavitvi razstave v Bremnu je o delu Koželjeve Rainer B. Schossig zapisal: "Križanca je pripeljala iz rodne Ljubljane. Ker imata umetnici za seboj dolgo pot, ne preseneča, da sta izbrali prožne, napihljive materiale. Kajti za prevoz bronaste skulpture bi potrebovali konjsko prikolico". Foto: Arhiv avtoric

V misli se mi prikrade Goethe: Za gledanje rojen, za videž najet, na straži ustrôjen, mi všeč je ta svet. Kar koli si uzrlo, presrečno oko, naj bo kar si bodi, bilo je lepo!

iz spremnega besedila Rainerja B. Schossiga (odlomek iz Fausta v prevodu Janka Modra)

Umetnici med drugim povezuje smisel umetniškega ustvarjanja, ali kot je ob nemški postavitvi razstave zapisal likovni kritik Rainer B. Schossig: "Glejte naju, glejte naju! Ne nazadnje je to smisel vsakega umetniškega izraza: opaziti in biti opažen. Pokazati, da bi nas razumeli. Vsaka slika je komunikacija, želi biti opažena in razumljena." Razstava v Steklenem atriju ljubljanske Mestne hiše je bila premierno predstavljena v bremenski galeriji Zweig.

O ribah in konjih
Nina Koželj je v sredino prostora postavila mogočno skulpturo: konja iz prožnega in prosojnega materiala skorajda naravne velikosti. Skulptura oddaja nenavaden zvok, kakor bi vzdihujoče dihala. V telesu živali vidimo množico premikajočih se črnih krogel, ki spominjajo na predimenzionirane ribje ikre.

Cordula von Heymann, na kratko Cordue, je okoli skulpture razporedila barvne sitotiske. V njenih sitotiskih se pojavlja motiv ribe v spremenjenih, oskubljenih in popačenih oblikah. Ker Cordue pri ustvarjanju sitotiskov pogosto uporablja vsakdanje predmete in pripomočke, ji misli o ribah uhajajo k mogočim in nemogočim rečem, povezanim z ribami.

Med prebiranjem dela Freiherrja Kniggeja je naletela na ribo brez primere, in sicer v njegovem zapisu o večernem obroku v kleti bremenske mestne hiše, kjer so stregli piškurje. Gre za ribe, podobne jeguljam, ki v dolžino zrasejo tudi en meter. Pritrdijo se na gostitelje (večinoma ribe), jim z množico zob predrejo kožo in jim sesajo kri. "Na bremenski razstavi Cordue predstavlja nekaj upodobitev piškurjev – večina jih je naravnost odvratnih. Opazovalci moramo na slikah poiskati tudi križance, kakor sta piškurski toaster ali likalniška riba," je zapisal Schossig.

Pripadnici različnih generacij
Cordue (1955) od leta 1988 deluje kot svobodna umetnica, do danes je realizirala različne projekte v javnem mestnem prostoru v Bremnu in Saarburgu. Naročniška dela je ustvarila za Senat za umetnost v Bremenu in za mesto Saarburg, leta 2007 je izdelala skulpturo v sklopu EU-programa Luxembourg - Evropska prestolnica kulture. Prvo prostorsko inštalacijo je izdelala leta 1995 za Mestno galerijo v Bremnu. Od leta 2011 v svojem slikarstvu raziskuje temo prehranjevanja in tako nastaja zadnja serija slik Foodcompanies. Njeno novo delovno področje je performance.

Nina Koželj (1985) deluje na področju kiparstva, grafike in slikarstva. Od leta 2010 vodi tečaje kiparstva in grafike za odrasle v Art Centru Pionirskega doma v Ljubljani. V preteklih letih se je s samostojnim razstavami predstavila med drugim tudi v galeriji Vrt ZDSLU, Galeriji Ivana Groharja, Galeriji Herman Pečarič, Galeriji Simulaker in sodelovala na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. V letu 2010 je prejela štipendijo švicarske fundacije Vordemberge-Gildewart, 2014 pa nagrado za mladega avtorja na piranskem ex-temporu.

V misli se mi prikrade Goethe: Za gledanje rojen, za videž najet, na straži ustrôjen, mi všeč je ta svet. Kar koli si uzrlo, presrečno oko, naj bo kar si bodi, bilo je lepo!

iz spremnega besedila Rainerja B. Schossiga (odlomek iz Fausta v prevodu Janka Modra)