Razstava Nizozemski avtoportreti - selfieji zlate dobe bo združevala umetnine največjih (avto)portretistov tistega časa. Le malo umetnikov v zgodovini je preseglo izjemen Rembrandtov opus, a zanimivi so tudi avtoportreti Jana Steena, Carla Fabritiusa, Gerrita Doua ter drugih manj znanih slikarjev nizozemskega 17. stoletja. Zgodovina avtoportretov se je seveda začela mnogo prej, že v poznem srednjem veku so jih stavbarski mojstri radi skrili na steno katedrale ali pa svojo podobo stisnili v kak drug arhitekturni element. Prvo veliko poglavje avtoportreta je nastopilo z nemškim slikarjem Albrechtom Dürerjem (1471-1528), vendar šele v nizozemskem 17. stoletju je motivika zares doživela izjemen razmah.

Rembrandt, resen mož pod zgodovinskimi kostumi
Posebej rad se je slikal Rembrand, ki mu sledimo od mladosti do tako rekoč zadnjih let pred smrtjo. Slikal se je oblečen v razkošne zgodovinske kostume ali pa le iskreno opazoval starca, ki je z belim pokrivalom vsak dan zrl iz zrcala. Na slikah se je upodabljal kot resen, zamišljen mož, izjema sta le mladostna nasmejana avtoportreta iz leta 1628. Lastna podoba je bila po eni strani slikarju vedno dostopen motiv, na katerem je lahko pilil slikarsko znanje ali pa z njo nečimrno dokazal svoje mojstrstvo in družbeni položaj. Zato je bila lastna podoba stalnica skoraj vsakega velikega mojstra tistega časa - slikali so se kot premožni slikarji ali družinski možje.

Medtem ko danes za ujetje lastne podobe zadostuje le pritisk na telefonski aparat, zahteva med umetniki veliko mojstrstva. Navsezadnje je portretiranje človeka eden najzahtevnejših likovnih izzivov. Pa vendar se nekaj ne spremeni – bodisi s telefonom bodisi s čopičem ujet avtoportret je podoba, s kakršno se portretiranec želi predstaviti svetu.

Muzej Mauritshuis hrani sicer eno najpomembnejših svetovnih zbirk nizozemske zlate dobe (pri njih se lahko denimo srečate z Vermeerjevim Dekletom z bisernim uhanom), vendar za napovedano razstavo si bo večino del izposodil. Postavitev bo odprta do 3. januarja.