Iz varnostnih razlogov je vzhodnonemški komunistični režim v šestdesetih obmejnim stražarjem naročal, naj zid in dogajanje okrog njega fotografirajo. V tem obdobju nastale posnetke, ki so bili seveda označeni kot strogo zaupni, so dolga desetletja zbirali prah v arhivih - vse dokler niso iz njih sestavili nekaj slikovitih panoramskih posnetkov zloglasnega berlinskega obeležja, ki bodo na ogled v galeriji na Unter den Linden 40. Foto: www.aus-anderer-sicht.de
Iz varnostnih razlogov je vzhodnonemški komunistični režim v šestdesetih obmejnim stražarjem naročal, naj zid in dogajanje okrog njega fotografirajo. V tem obdobju nastale posnetke, ki so bili seveda označeni kot strogo zaupni, so dolga desetletja zbirali prah v arhivih - vse dokler niso iz njih sestavili nekaj slikovitih panoramskih posnetkov zloglasnega berlinskega obeležja, ki bodo na ogled v galeriji na Unter den Linden 40. Foto: www.aus-anderer-sicht.de
Osebni predmeti, dokaz, da se je nekomu, pa čeprav brez vsega, le posrečilo prebežati na drugo stran. Foto: www.aus-anderer-sicht.de

Še vrsto let po tem, ko je bil berlinski zid avgusta 1961 uradno dokončan, je bila konstrukcija posejana s šibkimi točkami in razpokami, ki so najpogumnejšim Berlinčanom na vzhodni strani ponujale ravno dovolj upanja, do so se včasih skušali prebiti na drugo stran. To varnostno tveganje je komunistični režim privedlo do tega, da so leta 1966 mejne stražarje poslali početi to, kar navadnim državljanom sicer ni bilo dovoljeno: fotografirati zid. Podrobna dokumentacija t. i. "zidu za protifašistično zaščito", kot je vzhodnonemška oblast rekla betonski gmoti, naj bi pomagala locirati njene najprepustnejše točke.

Fotografije, ki so se leta 1995 znašle v vojaških arhivih v Potsdamu, je zdaj digitalno v panoramske kompozite sestavil berlinski fotograf Arwed Messmer. Nastalo je kar 340 fotografskih panoram, ki ilustrirajo zid v šestdesetih letih; poleg tega, da bodo med 5. avgustom in 3. oktobrom na ogled v okviru razstave Aus anderer Sicht - Die frühe Berliner Mauer, bodo izšle tudi v knjigi z istim naslovom.

Prizori razkrivajo predvsem to, da berlinski zid vendarle ni bil betonski monolit, kakršen se je usidral v kolektivni spomin sveta, ampak - vsaj v tistem času - razmajana krpanka iz žičnatih ograj, betona in vseh mogočih gradbenih snovi. Obenem človek opazi še, da kapitalistični del mesta še zdaleč ni bil tako sijajen in bogat, kot so si vzhodni Berlinčani najbrž predstavljali; fotografije pričajo o "nenavadno obupanem Zahodnem Berlinu, ki se niti slučajno ne sklada z mitom o 'zlatem Zahodu'".

"Pridite, krasne ženske imamo!"
Soorganizatorica razstave Annett Gröschner se je lotila iskanja podatkov o raznih incidentih okrog zidu v šestdesetih in jih nato strnila v zapise ob fotografijah. V arhivih obmejne straže je sicer nešteto zapisov o neuspelih poskusih prebega, ki so se končali tragično, obenem pa se najde tudi kakšna duhovita anekdota. "Zakaj ne pridete čez? Krasne ženske imamo, pa še avtomobil boste dobili," je na primer eden izmed komentarjev z Zahoda, ki so jih preslišali pazniki v bližini Potsdamer Platza. "Malo prej ali pozneje, nazadnje vas bomo že dobili."