Zadnjo večjo retrospektivo so Magrittu v New Yorku posvetili leta 1992. Foto: Reuters
Zadnjo večjo retrospektivo so Magrittu v New Yorku posvetili leta 1992. Foto: Reuters
Rene Magritte: The Human Condition" (Človeška usoda, 1933)
Poleg tega, da njegova dela vsebujejo elemente fantastike, pa so prav tako pogosto tudi duhovita in zabavna. Foto: Reuters
Rene Magritte
"Zame je ta slika prva, na kateri je očitna Magrittova sposobnost ustvariti podobe, na katerih se da razločiti vsak posamezen element, skupaj pa ne tvorijo koherentne, logične zgodbe." - Kustosinja razstave Anne Umland. Foto: Reuters
Magritte je ustvaril povsem samosvojo različico nadrealizma, ki ga je ločil od, na primer, Maxa Ernsta ali Salvadorja Dalíja. Foto: Reuters

Renéja Magritta (1898-1967), enega vodilnih predstavnikov nadrealističnega slikarstva, najbrž vsi poznamo (vsaj) po delih Le fils de l'homme (Sin človeka) in La trahison des images (Izdajstvo podob), sliki pipe s podnapisom To ni pipa. S tem je skušal ponazoriti razliko med samoumevno realnostjo (torej svetom, v katerem nas naučijo živeti s tem, da nam pojasnjujejo pomene in smisle posameznih predmetov) in navideznim svetom, ki si ga ustvari vsak sam ter v njem tudi zares živi.

Razstava Magritte: The Mystery of the Ordinary, 1926-1938 (Skrivnost vsakdanjega), ki bo v MoMI na ogled med 28. septembrom in 12. januarjem naslednjega leta, je posvečena dvanajstim letom v življenju belgijskega umetnika - obdobju, ko je v Bruslju in Parizu dokončno izpilil svojo tehniko. "V tem obdobju Magritte postane Magritte," povzema kustosinja razstave Anne Umland. "Takrat je bil ključna figura na področju nadrealizma, kar zadeva drugačno razmišljanje o tem, kako lahko svet okrog sebe s podobami naredimo tuj, nenavaden." Na postavitvi, ki je nastajala kar tri leta, bodo na ogled kolaži, revije, fotografije in seveda slike iz MoMinih arhivov, tujih muzejev in zasebnih zbiralcev.

Pregled se začne z zgodnjimi, temačnimi in resnimi deli iz let 1926/27. Mednje gotovo lahko štejemo platno L’assassin menace (Grozeči morilec), ki prikazuje okrvavljeno žensko truplo, ob katerem stojita dva moška v polcilindrih, tretji, ki se očitno ne zaveda svoje okolice, pa mirno posluša gramofon. "Zame je ta slika prva, na kateri je očitna Magrittova sposobnost ustvariti podobe, na katerih se da razločiti vsak posamezen element, skupaj pa ne tvorijo koherentne, logične zgodbe," razlaga Umlandova.

"Običajne predmete pripraviti do tega, da bodo kričali"
Umetnik sam je svoje slikarstvo označil za zbir vidnih podob, ki ne skrivajo ničesar, a obenem vzbujajo vprašanja in izžarevajo nekaj skrivnostnega. Da bi v umetnost pripeljal področje domišljije in sanj, je izbiral najbanalnejše položaje in najobičajnejše predmete ter iz njih izvabil kaj nepričakovanega (z lastnimi besedami: "S svojo voljo želim najbolj običajne predmete pripraviti do tega, da bodo kričali."). Na vprašanje, kaj njegova dela pomenijo, je mirno pribil, da ne pomenijo ničesar, kajti "skrivnostnost ravno tako ne pomeni ničesar, je nespoznavna."

Še ena slika iz sitega obdobja, Le Sens de la nuit (Pomen noči), ponazarja Magrittovo uporabo podvajanj oz. ponavljanj: dva možaka v oblekah stojita s hrbtom drug proti drugemu. Podvajanje, napačno poimenovanje predmetov, zrcaljenje in zakrivanje so tako ali tako rdeča nit nadrealistovega sloga, ki na trenutke povzroča nelagodje (na primer ob prizoru okrog ust krvavega dekleta, ki je ptico.)

Oglaševalec, ki je prestopil med umetnike
Magritte je študiral na bruseljski akademiji lepih umetnosti, pozneje pa je bil zaposlen v tovarni tapet, bil je oblikovalec plakatov in oglasov, leta 1926 pa mu je podpis pogodbe z bruseljsko galerijo La Centaure omogočil, da se je posvetil izključno slikarstvu. Prvo nadrealistično sliko (Le jockey perdu) je ustvaril istega leta, leto zatem pa je imel prvo samostojno razstavo, ki so jo kritiki seveda raztrgali. Po neuspehu se je preselil v Pariz, kjer je spoznal Andreja Bretona in postal član gibanja nadrealistov. Prvo razstavo v ZDA je priredil leta 1936, v Parizu pa se je prvič samostojno predstavil leta 1948.

Sklepni del razstave sicer ne sega tako daleč v slikarjevo biografijo: posvečen je obdobju med letom 1930 in 1938, pred izbruhom druge svetovne vojne, ki jih je preživel v Bruslju. Platna iz tega časa so svetlejša, nebo na njih pa bolj sinjemodro kot na zgodnejših delih. La condition humaine (Človeška usoda) prikazuje slikarsko platno pred odprtim oknom, ki se zliva s pokrajino zunaj - zopet je torej uporabljeno zakrivanje predmetov z drugimi predmeti.