Z razstavo Ta ocean, strašno odprt bodo do 5. januarja 2014 predstavili zaključen vsebinski in slogovni izsek iz raznolikih individualnih opusov Avgusta Černigoja in Lojzeta Spacala ter dokaj homogenega ustvarjanja Hermana Pečariča, katerih ustvarjanje zaznamuje 20. stoletje. Razstava slik, fotografij, akvarelov, grafik in knjižnih ilustracij, ki so nastale med letoma 1935 in 1961, je poklon delavskemu razredu, ki je imel v zgodovini 20. stoletja pomembno vlogo, in simbolizira boj človeka za njegove pravice. Dela v bolj ali manj realističnem slogu z vpeljavami abstrahirajočih poenostavitev upodabljajo pristanišča, ribiče in ladijske delavce.
Vračanja z novimi umetnostnimi spoznanji
Kot so zapisali v Obalnih galerijah Piran, želijo z razstavo ponuditi nov pogled na kompleksnost opusov umetnikov in na razumevanje izbranih motivov v geopolitičnem kontekstu Slovenskega primorja. Vsi trije so se rodili v času, ko je bilo Slovensko primorje še del avstro-ogrske monarhije in je po prvi svetovni vojni pripadlo Italiji ter po drugi delno Jugoslaviji. Zaradi študija in dela so odšli iz rodnih krajev v druga mesta Italije, Nemčije in Jugoslavije ter se nato v Trst in Piran vrnili z novimi umetnostnimi spoznanji. Černigoj je večino življenja preživel med Trstom in Lipico, Spacal med Trstom, Škrbino na Krasu in Piranom, Pečarič pa v Piranu, vsem trem pa je skupno, da so estetska izhodišča za ustvarjanje, ki so jih našli v novih umetnostnih slogih velikih zahodnih središč Evrope, prilagodili domačim kulturnim razmeram.
Mikrolokalna umetnostna specifičnost
V tržaškem kulturnem prostoru je magični in reducirani realizem, ki se je naslanjal na novo stvarnost, do kapitulacije Italije izražal odmik od vodilne estetike italijanske države, izhajajoče iz avantgardnega futurizma, v prvih letih po drugi svetovni vojni pa se je v politično nestabilnem okolju odmikal od predpisanih estetskih norm nove ljudske države Jugoslavije. Umetniki sovjetskega socialističnega realizma, ki ga je po vzoru Sovjetske zveze povzela jugoslovanska državna kulturna politika kot času primeren koncept ustvarjanja, niso sprejemali.
V kulturnem okolju Pirana, ki je manjše mesto kot Trst, pa je bil lirično obarvan realizem z delnimi vnosi modernistične umetnosti v visoko kultivirani izvedbi, kot je ustvarjal Herman Pečarič, odsev tamkajšnjih estetskih pričakovanj, so še zapisali v galerijah. Abstrahiranje realnega vidnega sveta, ki je takrat pomenilo modernost v umetnosti, sta sprejela Černigoj in Spacal, Pečarič, najbolj tradicionalen, pa je takratne razprave o modernosti slike apliciral v abstraktno razgradnjo šele proti koncu svojega življenja.
Razstava posvečena Borisu Pahorju
Razstavo Obalne galerije Piran posvečajo stoti obletnici rojstva Borisa Pahorja, ki je bil generacijski sopotnik vseh treh umetnikov in je Avgusta Černigoja in Lojzeta Spacala tudi osebno poznal. Tudi naslov razstave je vzet po poeziji Srečka Kosovela in naslovu knjige Borisa Pahorja, izdani leta 1986, ki opisuje razburljivo dogajanje v slovenski politiki in kulturi zaradi objave intervjuja z Edvardom Kocbekom v tržaški reviji Zaliv leta 1976. Čeprav razpoloženje razstavljenih del ni tako dramatično in travmatično kot v omenjenih Pahorjevih dnevniških zapisih, pa jih povezuje literarno in likovno hotenje, saj je ocean razumljen kot metafora o privlačnosti in strahu, ki se združujeta v odprtosti oceana. "Odprto morje vabi človeka, da stopi na nove poti in odkriva neznano. Ta pot pa ni vedno prijetna, lahko se konča tudi tragično," so zapisali v Obalnih galerijah Piran.
Dela na razstavi so iz zbirk Obalnih galerij Piran, Moderne galerije, Kobilarne Lipica, Luke Koper, d. d., IEDC-Poslovne šole Bled, OO SD Piran in gospe Polonce Butala.
Izginjajoča industrijska arhitektura
V petek, 28. junija, pa bodo v koprski Galeriji Meduza odprli razstavo Distrorzija Suzane Brborović iz mlajše generacije slovenskih slikark. V svojih slikah umetnica upodablja arhitekturo, ki je v nastajanju: gradbeništvo, predmestja in neformalna naselja. Medtem ko se je pri prejšnji seriji slik osredotočila na nastanek neformalnih pozidav, črne gradnje, se tokrat ukvarja z industrijskimi stavbami in območji in preiskuje “vzrok” za nastanek velikih in samozadostnih blokovskih naseljih.
Osredotoča se predvsem na mesta opuščene industrije: "Kar se meni zdi zanimivo, je paradoks, ki se je pojavil s propadom industrije. Še zmeraj so ostala predmestja s številnimi prebivalci, ki pa so sedaj brez službe in težko preživijo vsak mesec. Noben človek si ne zasluži težaškega dela v industriji, vendar smo k temu prisiljeni zaradi sistema, v katerem živimo. Drugačen sistem bi nam torej prinesel drugačno življenje in delo ter posledično tudi arhitekturo."