Poslednji muzej sodobne umetnosti je v hiši babice kiparja Damijana Kracine, ki je tam doslej iskal zavetje za ustvarjanje in pobeg iz Ljubljane. Zdaj v njej poleg del prijateljev razstavlja nekaj glavnih del iz svojega 20-letnega ustvarjalnega opusa, na fasado sosedove hiše pa projicira avtorske filme.
Na robovih države in umetnosti
Naziv je Poslednji muzej sodobne umetnosti je dobil iz več razlogov. Prvič zato, ker je poleg vasi Robidišče na najzahodnejši točki Slovenije. Je tudi poslednji prostor, kjer so že razstavljene stvaritve kiparja našle morebiti svojo zadnjo postavitev, pa tudi zato ker preizprašuje robove sodobne umetnosti.
"Na robovih smo tudi zato, ker smo, ne nazadnje, muzej postavili v garažo, komarja pod strop, velikega blatarja v en kot," je povedala Klavdija Figelj, kustosinja projekta.
Izstop iz zaprtega kroga "posvečenih" prostorov in obiskovalcev
Neobičajna in robna postavitev je povezana tudi s tem, da je umetnika od nekdaj zanimalo razstavljanje zunaj galerij.
"Dostikrat se zgodi, da smo sami sebi občinstvo, likovni umetniki in kustosi, in to me zmeraj malo žalosti. Veliko ljudi, ki pridejo tu mimo, ima prvič stik z objekti, ki so sicer postavljeni samo znotraj posvečenih galerijskih prostorov," je povedal Kracina.
Muzej sestavlja še prodajna galerija, za katero skrbi Katarina Toman Kracina, pa tudi kuhinja, v kateri je marmelada po številnih projekcijah, tudi zunaj naših meja, zavetje našla na babičinem ognjišču.
V enem izmed filmov Kracina predstavi babico Zalko, ki z marmelado lepi ploščice na 'šporget'. "Kot praktična gospa je uporabljala marmelado, ki je bila najlažje dostopno in najcenejše lepilo za lepljenje ploščic," pravi umetnik.
Kracina se pogosto navezuje na naravo in živalski svet
Novo življenje je v kuhinji dobil tudi kačji pastir. "Na fotografiji je vidno njegovo krilo na mojem telesu, kako izraste iz mene. Zraven je na fotografiji moja hčerka, ki opazuje, kaj se mi je čez noč zgodilo," je povedal Kracina.
Kipar, ki pogosto črpa iz narave in z njo tekmuje, je v lovski sobi razstavil okel, ki ga je rekonstruiral na osnovi 120 let stare fotografije. "Ima barvo kot okel, velik in težek je kot okel. Za tem predmetom je ideja, da nam v današnjem času ni treba ubiti slona, da bi nekdo imel njegov okel, ampak ga lahko naredim tudi jaz."
Bolj kot poslednji kabinet čudes nekega bližajočega se konca je muzej odprt prostor na prepihu, točka navdiha in projekt, ki se bo nadaljeval.