V frankfurtskem Muzeju Städel so na ogled postavili razstavo z naslovom Bitka med spoloma - od Franza von Stucka do Fride Kahlo. Postavitev več kot 150 del raziskuje, kako so bili moški in ženske predstavljeni v umetnosti iztekajočega se 19. stoletja. Med drugim so na ogled dela umetnikov Edvarda Muncha, Augusta Rodina, Gustava Klimta in Otta Dixa.

Z razstavo želijo po besedah kuratorja Felixa Krämerja spodbuditi zanimanje za "vprašanje" bitke med spoloma. Razstava je postavljena kronološko in pripoveduje o spreminjanju vloge spolov v obdobju od leta 1860 do konca druge svetovne vojne.

Ločnica med spoloma, ki je temeljila na tradicionalnih delitvah na moške in ženske kategorije, kot so aktivno/pasivno, racionalno/čustveno, kultura/narava, država/družina itd., je postajala v 19. stoletju vse jasneje definirana. Ni vplivala samo na gospodarske, družbene in politične strukture, pač pa tudi na umetnost.

Na ogled so slike, skulpture, fotografije in filmi; veliko jih je iz stalne zbirke Muzeja Städel. Ženska je večinoma predstavljena kot Eva, Saloma ali Judita, kot usodna ženska, vlačuga ali svetnica, kot androgino bitje ali kot žrtev seksualne sle.

Arhetipska podoba gorile z mladenko v šapah
Na pragu dvajsetega stoletja je vzhajajoča akademska disciplina spolnih študij začela preizpraševati meščanski koncept jasno razdeljenih vlog spolov; teme, kot sta libido in spolna usmerjenost, so postale predmet javnega diskurza (sicer seveda skoraj izključno med moškimi). Umetniki - denimo Alfred Kubin, Thomas Theodor Heine in Félicien Rops - se niso več ozirali k mitološkim junakom, pač pa so v svojih delih karikirali stereotipne ideje o spolu. Pojavljati se je začel cel kup upodobitev žensk kot nemočnih žrtev, ki so na milost in nemilost prepuščene moški moči in seksualnemu apetitu. Zelo nazoren primer, vključen v razstavo, je skulptura Gorila ugrablja žensko (Emmanuel Frémiet, 1887), ki je skoraj pol stoletja pozneje navdihnila kultni film King Kong (1936).

Drugačna perspektiva se izrisuje v delih Nemke Jeanne Mammen, ki se po navdih obrača v svet idej in sanj, usidran v literarnem gibanju simbolizma. Mammenova je ustvarila serijo del po predlogi Skušnjave sv. Antona Gustava Flauberta (1874), ter celo vrsto upodobitev močnih ženskih likov, vključno z Meduzo in Salome.

Eros in tanatos
Tematika spolov prav tako ni bila tuja velikemu Edvardu Munchu. Norvežan je na platno skušal ujeti ambivalenco v odnosu med moškim in žensko: erotiko in ljubezen je pogosto asociiral s trpljenjem in smrtjo. Pri tem je po navadi zavzel opazovalčev položaj ljubimca/voajerja, ki je obsojen na propad v pasti ženske lepote.

Nasilje in škandaloznost v obdobju med vojnama
Liberalno vzdušje Weimarske republike je bilo vzrok za vznik malega morja nočnih klubov, slačibarov in transvestitskih lokalov. Vanje so se zgrinjali meščani, izžeti od muk prve svetovne vojne, ki so s sprehodom na "divjo" stran na stran potiskali preživete grozote. Umetnost je temu vzdušju parirala s temami spolnega nasilja, umorov, nasilja in prostitucije. Predstavniki t. i. novega objektivizma - npr. Otto Dix, Heinrich Maria Davringhausen in Karl Hubbuch - so ženska telesa upodabljali na krvavo eksplicitne načine in jih ponujali kot fetišizirane objekte. Ta nova, šokantna senzibiliteta je bila v službi upodabljanja človeške izprijenosti in družbene marginalizacije, kar je bila metafora za nagnit družbeni in politični sistem. Berlinski dadaisti so slikali izkrivljene, mehanske in pošastne figure, ki so marsikoga šokirale, obenem pa so poosebljale zavračanje meščanskih spolnih norm.

Nov tip dejavne ženske
Poleg radikalne subverzivnosti je to obdobje vpeljalo tudi temo "nove ženske". V vrtincu prve svetovne vojne so ženske, ki so ostale same doma, pridobile novo samozavest in vlogo v družbi. Možje so po vrnitvi s fronte naleteli na partnerice, ki so v vmesnem času povsem spremenile svoje dojemanje vlog spolov (leta 1919 so si izborile volilno pravico). Portreti iz ateljejev Otta Dixa, Elfriede Lohse-Wächtler, Jeanne Mammen in Christiana Schada odražajo premike v razumevanju vlog spolov.

Nadrealistično stremljenje k enemu samemu spolu
Popolnoma drug poudarek se skriva v delih kroga nadrealistov (André Breton, Marcel Duchamp, Max Ernst in drugi). Njihovo ustvarjanje zaznamuje liberalen odnos do spolnosti, ki gre z roko v roki z igrivo subverzivnim pristopom k normam in stereotipom buržoazije. Nadrealisti so skušali - v duhu psihoanalitičnih študij Sigmunda Freuda - porušiti ostro razmejitev med spoloma. Fascinirala jih je podoba androginega, hermafrodita z moškimi in ženskimi spolnimi organi. V njihovih očeh je androginost simbolizirala tako prelom s konvencijami omike kot tudi sintezo moškega in ženskega.

Za razliko od ženskih so upodobitve moških na razstavi redke. Po besedah kustosa bi jih z veseljem vključili več, a so na splošno redkost v umetnosti tistega časa.

Razstava bo na ogled 19. marca.