Damien Hirst se je s tem tudi vpisal v zgodovino kot prvi sodobni umetnik, ki je sam sebi organiziral dražbo, namenjeno prodaji zgolj njegovih del. Poleg tega je postal tudi umetnik, ki je na eni dražbi iztržil največ denarja (pred njim si je ta rekord lastil Pablo Picasso, čigar 88 del so na eni dražbi prodali leta 1993, a za kar desetkrat nižji izkupiček).

Pred tremi leti je najbrž najrazvpitejši evropski umetnik tudi precej nedvoumno zatrdil, da je opravil tako z "vlaganjem" teličkov, ovac, morskih psov in podobnega v formaldehid kot tudi z abstraktnimi platni, posejanimi s pikami v pastelnih, sladolednih barvah.

Kar sledi, je bodisi klasičen primer "zarečenega kruha" ali pa pač dokaz, da je skušal Hirst s tovrstnimi "zdaj ali nikoli" izjavami le pospešiti prodajo svojih del. Sam trdi, da ne gre za slednje. "Takrat sem vse to pustil za seboj. Ko smo se pripravljali na dražbo, se mi je zdelo, da sem definitivno na točki, ko sem tega naredil dovolj."

A zdaj v njegovem ateljeju znova nastajajo pikasta platna - in spet se pripravlja nov razstavni spektakel. Tokrat je Hirst prepričal slavnega britanskega galerista Larryja Gagosiana, da mu bo za retrospektivo pikastih del hkrati odstopil vseh svojih enajst galerij po svetu; dve izmed njih sta v Londonu, tri v New Yorku, po ena pa v Parizu, Rimu, Hongkongu, Atenah, Ženevi ter na Beverly Hillsu. Ljubitelji umetnosti bodo pikasto lahko videli med 12. januarjem in 18. februarjem prihodnjega leta; na ogled bo 300 slik, ki so nastale od leta 1986 dalje. Več kot polovico jih bodo za to priložnost posodili zasebni zbiralci in muzeji, druge, to je kakšna tretjina, pa bodo na prodaj za za zdaj še nerazkrite (a nedvomno vrtoglave) vsote. Sledila bo še pregledna retrospektiva v londonski galeriji Tate, ki bo vrata odprla 4. aprila.

Že zdaj se da napovedati, da bodo razstave kontroverzne: v preteklosti so številni kritiki Hirstova dela iz serije Spots (Pike) odpisali kot lahkotna, trivialna in celo kot sad preračunljive dobičkaželjnosti. 46-letni umetnik upa, da ga bo tokratna serija razstav, The Complete Spot Paintings 1986-2011, "rehabilitirala" in pokazala resnično kompleksnost njegove ideje. "Posamič so videti vesele - kot Skittlesi ali otroški bomboni," je razložil za LA Times. "Ko vidiš vse na kupu, se v njih izgubiš. In seveda je pod to površino nekakšen strah. Izgubiš občutek za meje, ker se je težko osredotočiti. Se osredotočiš na mrežo pik, na posamezne ali na sliko kot celoto? Ko začneš gledati, se hitro izgubiš."

Geste, kakršne ljudje z užitkom sovražijo
Tovrstno velikopoteznost Hirstu, umetniku, ki so ga nekoč opisali kot "simptom prenapihnjenosti, nadutosti in denarja, ki so zasuli umetniški svet", že tradicionalno pripisujemo. On temu pravi, da se pač ne boji tveganja: "Rad poskusim kaj, kar na prvi pogled ne bi smelo delovati, in ljudje mi to zamerijo. Sothebyjevo dražbo leta 2008 bi lahko naredil z 12 platni, pa sem jo z dvestotimi - to je bilo velikopotezno in kričeče in profitno, kar ljudje sovražijo, še posebej v Angliji."

Če bi bile vsaj vse na enem kupu ...
In čeprav bo tokrat prvič v zgodovini, da bo galerija Gagosian vse svoje prostore namenila enemu samemu umetniku, se marsikdo spotika prav ob to. "Kopičenje množice pik na enem mestu, kot recimo v dvorani Turbine v galeriji Tate, bi lahko imelo vizualen učinek," piše recenzent The Daily Telegrapha, ki se mu zdi Hirstova pikasta serija "fantastično dolgočasna", "ampak ne vidim smisla v tem, da z njimi napolniš 11 galerij po svetu. Čemu bo to služilo?"

"Gre za eno razstavo na več lokacijah," je za The New York Times povedal Larry Gagosian. "Te slike so že del popkulture. Vidite jih v oglasih, na oblačilih, avtomobilih; postale so del našega vizualnega besedišča."

Hiša s pikastimi vrati v Leedsu
Idejo za to vejo svojega slikarstva je Hirst dobil "podzavestno", od očeta, prodajalca avtomobilov iz Leedsa, ki je vrata njihove hiše porisal z modrimi pikami. Sam jih je začel slikati leta 1986, privlačilo pa ga je to, da "gre bolj za konceptualno idejo kot za resničnost" in da je serija kot taka neskončna.

Prve pike je slikal naravnost na steno, tako da "so bile videti, kot da jih je naredil ogromen stroj", je še povedal za New York Times. "Hotel sem na neki način zanikati obstoj umetnika, in tako je nastala neka vrsta neskončno srečnih slik." Z leti so nastopila tudi drugačna obdobja, ko je, denimo, hotel, da bi obiskovalci videli, da so pike človeško delo. "Nekatere sem narisal z eno samo plastjo barve, da se je še videlo belo platno skozi, na drugih so bile kaplje in praske. S svojimi pomočniki sem se spuščal v prave vojne, ker so jih hoteli narediti preveč popolne, ampak z leti sem se postopoma premislil. Zdaj so mi všeč, ko so skoraj popolne."

Z banalnostjo, kakršna je dejansko slikanje pik, se ne ukvarja več
Od stotin platen s pikami jih je Hirst osebno namreč naslikal le - pet. "Ko sem ugotovil, kako se temu streže, sem eno izmed slik prodal za kakih 50 funtov in potem denar vložil v to, da sem plačal drugim, da jih delajo." Svojim pomočnikom je zabičal, da morajo barve izbirati naključno. "Eden izmed njih je dal enkrat pet rumenih pik v vrsto. Rekel sem mu, da to že ni naključno, in silno sva se sprla. Zdaj seveda vidim, da je imel prav on in ne jaz."

Delo za vajence z jeklenimi živci
Trenutno ima v delu še eno platno pik, ki pa za tokratne razstave še ne bo gotovo. Dva pomočnika morata na platno spraviti dva milijona pik z milimetrskim premerom - to jima bo po Hirstovi oceni vzelo celih devet let. "To ni zadeva, ki jo lahko delaš po tekočem traku. En človek lahko pike slika samo 15 minut, preden ga začnejo oči izdajati."