V pariškem manufakturnem muzeju La Galerie des Gobelins so ob španskem predsedovanju Evropski uniji pripravili razstavo flamskih tapiserij iz obdobja renesanse, naslovljeno Dragocenosti španske krone - zlata doba flamske tapiserije. 20 dragocenih umetnin je bilo nekdaj del zbirke Habsburžanov in predstavljajo enega izmed draguljev dediščine španskega habsburškega obdobja. Tapiserije so bile nekdaj v lasti Ivane Blazne, Karla V. in Filipa II. ..., danes pa so hranjene v kraljevi palači Španije.

Zlata doba španske veje Habsburžanov
Bogate tapiserije so v srednjem veku in renesansi z izvezenimi simboli, emblemi, družinskimi izreki (moti) izkazovale prestiž, sijaj in lastnikovo avtoriteto, predvsem če so visele za njegovim sedežem (recimo kraljevim prestolom) ali nad njim kot baldahin. Ob tem so pogosto prikazovale razne biblijske zgodbe, njihovi avtorji so črpali tudi iz Ovidijevih Metamorfoz, pa tudi iz resničnih dogodkov (bitke, lovi, popotovanja ...) in služile tudi kot sredstva propagande.

Omenjena zbirka priča o blišču zlate dobe Habsburžanov, ko so imeli podjarmljeno skoraj celotno Evropo, Kolumb pa je odkril Ameriko, ki je nosila zlata jajca. Večina tapiserij je izdelanih v Bruslju, kjer so takrat delovale najboljše tovrstne delavnice s flamskimi (Colyn de Coter, Bernard van Orley, Pieter van Coecke Aelst, Giulio Romano) in italijanskimi mojstri.

Brez tapiserije se ne gre na pot
Ogromna stenska krasila so tkali na navpičnih statvah, navadno iz volne, v tiste najprestižnejše pa so vtkali še zlate in srebrne nitke ter svilo (lahko so iz svile tudi v celoti), kar jih postavlja ob bok preostalim dragocenostim - izkazujočim status - nakitu, srebrnini in zlatnini (v kakršni koli že obliki). Kralji in plemiči se brez njih niso podali na popotovanja, predvsem če so bila ta 'poslovne' oziroma diplomatske narave. Ne glede na to, da si danes ne znamo predstavljati potovanja z nekaj metrov dolgo in več kot deset kilogramov težko "rolo", so bile tapiserije v tistih časih silno primerne za transport; glede na to, da je potekal na konjih, oslih in v kočijah. Predvsem pa je danes prestiž izkazan z drugimi predmeti. Ob tem so popotnikom nudile tudi ugodnejšo pot in estetski užitek, medtem ko so pozimi ogrele mrzle in prepišne gradove. Le Corbisuer jih je ob neki priložnosti poimenoval 'potujoče freske'. Tekstilnim umetninam se ni odrekla niti Cerkev, a so jih razstavili le ob posebnih priložnostih.

Od starih Grkov do francoske revolucije …
Tkane slike poznamo že iz helenističnih časov - najstarejša znana starogrška tapiserija je iz 3. stoletja pr. n. š. - nov razmah pa so doživele v 14. stoletju, ko so jih začeli izdelovati v Nemčiji in Švici. Sčasoma so se umetniške tkalnice preselile v Francijo in na Flamsko, kjer so dokončno pridobile svoj status. V 14. in 15. stoletju je po izdelovanju tapiserij najbolj slovelo francosko mesto Arras, specializirano predvsem za tanke volnene izdelke, ki so krasile marsikateri evropski grad. Večina teh izdelkov je bilo uničenih med francosko revolucijo, ko so jih požgali, da bi iz njih dobili vtkano zlato.

… pa vse do danes
V 16. stoletju so se v vrh umetniške veje povzpeli Flamci, predvsem mesta Audenarde, Enghien in Bruselj so postala tkalska središča. Stoletje pozneje so bili izdelki iz tamkajšnjih delavnic med najbolj cenjenimi izdelki, ki so z motivi, vzorci in detajli jasno nakazovali duh dobe. Sčasoma je umetnost vezenja tapiserije zamrla, a jo je s koncem 19. stoletja rešil William Morris. Ustvaril je serijo uspešnih dekorativnih tapiserij, ki so motivno izhajale iz sličic Edwarda Burna - Jonesa. Danes pa tehnika živi predvsem kot hobi.