Vsakdo, ki občuduje Montmartre, francoski kabaret in belle époque, pozna tudi plakate Henrija Toulouse-Lautreca. Gre za podobe, tako tesno povezane z našo predstavo o bohemskem Parizu, da jih dojemamo skoraj stereotipno. Nadobudni in propadli umetniki vzdihujejo za plesalkami kankana, dobičkarji si na račun lahkoživih deklet polnijo mošnje, bučni lokali in skrivnostni bordeli nudijo užitke do jutranjega svita ... Slavni plakat Moulin Rouge - La Goulue, ki nas pričaka ob vstopu v prvi razstavni prostor, buri našo domišljijo, a je hkrati strnjeni portret časa, na katerega je francoska prestolnica še kako ponosna. Medtem pa ostaja kompleksna umetniška osebnost Toulouse-Lautreca v ozadju. Slikarska krona obdobja, v katerem je ustvarjal, bi po mnenju večine najbrž pripadla Paulu Cézannu ali Vincentu van Goghu, toda nikakor ne smemo pozabiti na dosežke pritlikavega aristokrata, ki je odlično prikazal predvsem senčne strani sveta, kjer sta kraljevala škandal in odrski blišč.
Naslov razstave "pot v moderno" morda ni najbolj posrečen. Nanaša se na dar opazovanja, s katerim je Toulouse-Lautrec v toku bliskovite desetletne kariere dokumentiral preskok Parižanov v "moderno življenje". Takratni vie moderne pa je danes bolj podoben iskanju izgubljenega časa in je preživel kvečjemu kot turistična atrakcija. Originalnost Toulouse-Lautreca ni samo v uprizarjanju nove dobe, ampak predvsem v pristopu do posameznika. Z izjemnim risarskim talentom in smislom za stilizacijo je znal izraziti bistvo v nekaj potezah, pri čemer je uspel z osebo, ki jo upodablja, vedno vzpostaviti svojevrstni dialog.
Bolezen prekine brezskrbno otroštvo
Henri Marie Raymond de Toulouse-Lautrec-Monfa se je rodil 24. novembra 1864 v južnofrancoskem mestecu Albi eni izmed starodavnih francoskih plemiških rodbin, ki je v 19. stoletju že izgubila svoj politični pomen. Čeprav sta njegova starša praktično živela ločeno, je razvajeni Henri, obdan z mamo in sestričnami, imel čudovito otroštvo. Nekje od desetega leta pa je bilo idile konec. Pojavili so se simptomi genetsko pogojene bolezni kosti in po dveh zlomih so njegove noge nehale rasti, zato kot odrasel v višino ni meril več kot 1,52 metra.

Ker ni mogel sodelovati pri fantovskih igrah, je začel ustvarjati. Rahločuten, plašen in bolehen je bil pravo nasprotje svojega očeta, ki se je strastno navduševal nad športom in lovom, toda Toulouse-Lautrec je fascinacijo oz. lastno nezmožnost hitrega gibanja prenesel na platno. Slika, kar vidi: kočije, lovske scene, predvsem pa konje. Ljubezen do teh plemenitih živali mu je vcepil prvi učitelj, gluhonemi očetov prijatelj René Princeteau. Belec Gazela (1881) že nakazuje prvo Toulouse-Lautrecovo značilnost, iz nepomembnega ozadja izstopa osrednji lik, v tem primeru konj, ki vzbudi našo pozornost na podlagi izrazne suverenosti in nekaj ključnih elementov, tokrat modrikaste beline in otožnega pogleda.
Začetki v Parizu
Toulouse-Lautrec se je pozimi 1881 preselil v Pariz, kjer se je izobraževal v ateljejih Léona Bonnata in Fernanda Cormona, dveh priznanih akademskih slikarjev. Mladostniškim motivom se pridružijo portreti in akti: na enem izmed pastelov je upodobljen Vincent van Gogh, s katerim se je spoprijateljil pri Cormonu. Kljub osebnostnim razlikam - Toulouse-Lautrec je bil namreč veliko bolj radoživ in družaben kot vase zaprti van Gogh - sta se medsebojno spoštovala. Oba sta bila avtsajderja, ki sta redno obiskovala nočne lokale, se predajala absintu ... Toda ali ni čar Toulouse-Lautreca v primerjavi z ekspresivno intenzivnostjo van Gogha nekako neoprijemljiv?
Odgovor lahko začnemo iskati pri Perici (1886-7), dovršenem portretu rdečelaske Carmen Gaudin, ki jo je Toulouse-Lautrec naključno srečal na ulici. Kompozicija je enostavna in temelji na kontrastu svetlo-temno. S slikarjevega zornega kota desno spodaj se piramidalno dviga ženska figura, ki s svojo navzočnostjo popolnoma zavzame prostor. Dekle v pričakovanju nečesa gleda skozi okno. Čeprav je njen pogled zastrt, začutimo dramatičnost trenutka. Obrazne poteze so dokaj ostre, roka je videti navajena težkega dela, kosi oblačil se približujejo geometričnim likom, svetloba pa se skrivnostno poigrava z lasmi v bakreno-rumeno-zelenkastih odtenkih. Sposobnost vživljanja v osebe, ki jih je slikal, je nesporna Toulouse-Lautrecova vrlina. Brez sentimentalizma nam posreduje izrazno moč dekleta z obrobja družbe. Je zamišljena, osamljena? Z osredotočanjem na človeške figure je Toulouse-Lautrec nadaljeval pot, ki sta jo začrtala Éduard Manet in Edgar Degas. Nekemu prijatelju je napisal: "Samo človeška figura živi, pokrajina je in naj ne bo več kot zgolj dodatek. (...) Pokrajina bi morala služiti izključno razumevanju figure."
Leta 1886 je najel svoj prvi atelje na Montmartru in sčasoma postal prepoznavni obraz pariške boheme, čeprav njegove slike niso naletele na večji odmev. Ni ga motilo, če so jih v galerijah zavrnili, saj so našle mesto v kabaretih, kjer se je vselej počutil bolj doma. V tem obdobju je imel nesrečno razmerje s slikarko Suzanne Valadon, ki se je končalo z njenim poskusom samomora. 1888 je Toulouse-Lautrec prvič razstavljal v Bruslju, 1889 pa so se mu končno odprla vrata v Salon des indépendants.
Zlato ustvarjalno desetletje - plakati
V letih 1889-91 je Moulin Rouge postal središče zabave željnih Parižanov. Pravila šovbiznisa so bila trda, poražencev je bilo več kot zmagovalcev, toda "boom" kulture nočnega življenja je Toulouse-Lautreca fasciniral. Svojo telesno hibo je izkoristil tako, da se je pevkam in plesalkam približal kot dobrohotni satir; poželjive poglede je zamenjal za opojno piščal umetnosti, one pa so ga vzele za svojega, kar je zagotovo pripomoglo k pristnosti njegovih del. Leta 1891, ko je Moulin Rouge zašel v težave, so Toulouse-Lautrecu zaupali nalogo, da izoblikuje nov plakat: nastala je mojstrovina Moulin Rouge - La Goulue, ki je avtorju čez noč zagotovila slavo.
V središču kompozicije je razvpita plesalka La Goulue, imenovana požrešnica, ker je praznila kozarce, ki so jih gostje puščali na mizi. Med provokativnim poskakujočim plesom privzdiguje krilo in kaže rdeče nogavice. Včasih pod svojim krilom ni nosila ničesar, s čimer je prilivala olje na ogenj javnega mnenja. Druga figura je njen partner "Valentin brez kosti", sloveč po izjemni gibčnosti. Gledalci so le črne sence, ki plesalko najbrž požirajo s pogledi, a ostajajo v objemu varne anonimnosti. Pri oblikovanju plakatov se je Toulouse-Lautrec zgledoval po tehniki japonskih lesorezov (Hokusaj, Hirošige), ki so bili takrat v modi: osredotočenost na bistveno, drzna, a nazorna razporeditev ploskev, omejenih z jasnimi konturami, enostavne, učinkovite barve, silhuete, odrezane kompozicije, poševni koti.
Elementi tega vrhunskega dizajna, od pisave do razporeditve figur in barv, sicer želijo pritegniti občinstvo, toda gre za več kot le oglaševanje. Zaradi nezamenljive stilizacije in estetskega užitka včasih pozabimo na ironično oz. humoristično noto teh mojstrovin. Moški so velikokrat silhuete, ki zbledijo ob poltenih zvezdnicah v soju odrskih luči, prikaz ženskega erotizma pa se meša s karnevalskim smehom. Geste so pogosto izumetničene in izdajajo klavrnost: komični pevec Caudieux je napudrani starikavi debeluh, fotograf Sescau se za aparatom, ki nakazuje falične elemente, kot voajer naslaja nad zamaskiranim modelom, črnolasa lepotica na oglasu za roman Kraljica užitkov pa zapeljivo poljublja priletnega plešastega bankirja. Biti Toulouse-Lautrecov prijatelj je imelo tudi svoje prednosti. Pevec Aristide Bruant z rdečim šalom na plakatu za Ambassadeurs (1892) po drži prej kot na satiričnega pevca spominja na mušketirja. Neki novinar je zapisal: "Kdo nas bo rešil podobe Aristida Bruanta? Ne moreš iti nikamor, ne da bi se znašel z njim iz oči v oči." Ti plakati so krojili podobo mesta in pozneje postali emblem določenega življenjskega sloga.
Toulouse-Lautrec je posebej rad zahajal v nabito polne café-concerts, kjer so nastopala tudi manj uveljavljena imena. Tam je spoznal svoje muze. Divan Japonais se je ponašal s pevko Yvette Guilbert, znano po svoji vitki postavi. Jane Avril je na plakatu za Jardin de Paris (1893) prikazana kot plesalka, ki brez čustvene angažiranosti izvaja erotične gibe, kompozicijo dopolnjuje prvovrstna karikatura glasbenika, delo iz 1899 pa s stilsko dovršenostjo laska prijateljici. Okoli njene črne obleke se ovija motiv kače, ki ponazarja čutne gibe telesa, s katerimi je navduševala občinstvo. Toulouse-Lautrec se pri opevanju nočnih lokalov ni omejeval na reklamne plakate. Litografija Anglež v Moulin Rougeu (1892) in slika V kavarni - stranka in anemična blagajničarka (1898) prikazujeta hedonistični Pariz v hudomušno-žalostni luči. Bodisi med osvajanjem ženskih src bodisi med pitjem, svet nečimrnosti vodi v odtujenost, zato se figure izmikajo neposrednemu pogledu, kot da bi se bale soočenja z realnostjo.
Portreti: zrcalo duše
Suverenost Toulouse-Lautreca kot portretista se kaže v razkrivanju bistva s pomočjo enostavnih, a učinkovitih sredstev. Zanimata ga predvsem fiziognomija in psihično stanje, brez nepotrebnih detajlov. Mladi pisatelj Paul Leclerque (1897), udobno nameščen s prekrižanimi nogami deluje sproščeno, samozavestno, vendar nas njegov vprašujoči pogled vabi k pogovoru: "Ali sem videti v redu?" Toulouse-Lautrecovi portretiranci nas želijo izzvati. Njihov dialog z umetnikom nam je sicer neznan, lahko pa vstopimo na njegovo mesto, medtem ko sledimo dobro vidnim potezam čopiča, iz katerih vejeta spontanost in neposrednost. Gaston Bonnefoy (1891), zdravnik in bulvarski ljubljenec, pozira s polcilindrom na glavi, oblečen v črno. Kaj se skriva za njegovo resnobno pojavo, nam razkriva sprehajalna palica, ki samostojno kljubuje navpični kompoziciji slike: nakazuje erotično nezmernost sicer dobrega Toulouse-Lautrecovega prijatelja. Lezbična irska pevka May Belfort (1895), ki je v dekliški opravi s črno mačko pod roko prepevala infantilne pesmi, je navsezadnje samo ženska, ki mesečniško zre predse v mešanici teatralnosti in melanholije.
Oči na njegovih figurah so po večini le nakazane, zato toliko bolj pritegne neposredni pogled Ženske s črno boo (1892). Ognjevitost tehnične izvedbe in odločni porogljivi pogled neznane femme fatale, ki se pred nami brezhibno napudrana baha v večerni toaleti, nas preprosto očarata. Obleka, prikazana z virtuoznim kombiniranjem črne, modre in zelene ter neugnana pričeska v olivno-rjavo-rožnatih tonih, vseskozi dopuščata pogled na ozadje, zato bi delo lahko poimenovali alegorija ničevosti na kosu kartona. Toulouse-Lautrec je genialna verzija uličnega portretista, ki nam omogoča vpogled v dušo neznane osebe, a nas ne omejuje pri interpretaciji. Sam je izjavil: "Ne komentiram, temveč slikam stvari takšne, kot so."
Litografije
Toulouse-Lautrec je nesporni mojster litografije, grafične tehnike, ki je ravno v njegovem času doživela velik razvoj. Prvi primer preseneča s svojo eleganco: Potnica iz kabine 54 (1896) je neznanka, ki jo je spoznal na poti iz Le Havra v Bordeaux. Ujel jo je v zasanjanem trenutku s knjigo v roki med opazovanjem oddaljenega parnika. Druga znamenita litografija je doprsna podoba Mademoiselle Marcelle Lender (1895). Za osem barv je bilo potrebnih osem kamnitih plošč, kar je že tehnično velik podvig. Ekstravagantna rdečelaska, ki se sklanja v tričetrtinskem profilu z lahno odprtimi usti, da pozdravi oboževalce, je prikazana s pomočjo kompleksnih dekorativnih elementov, ki izžarevajo erotizem in dinamično energijo njenega nastopa. Toulouse-Lautrec si je šel opereto Chilpéric, v kateri je blestela, ogledati kar dvajsetkrat, samo da bi lahko občudoval njen hrbet; žal pa gospodična nad svojo podobo ni bila posebej navdušena.
Sobo dopolnjujejo fotografije, na katerih Toulouse-Lautrec pozira kot klovn ali v japonskem kimonu. Njegov izraz je vselej resen, nič kaj v skladu z živahnostjo njegovih plakatov. Nekako spominja na priletno Klovneso Cha-U-Kao (1896), ki jo je upodobil v intimnem trenutku zaodrja. Kljub komični pojavi je bila njuna predanost poklicu popolna. Slikar Éduard Vuillard se je Toulouse-Lautreca takole spominjal: "Vedno me je ganilo, kako se je spremenil, ko se je govorilo o umetnosti. Po navadi ciničen in opolzek je naenkrat postal smrtno resen. Zanj je bila to religija."
Rdeča soba, vsakdanje življenje nevsakdanjih krajev
Med letoma 1894 in 1897 je Toulouse-Lautrec veliko potoval: London, Španija, Nizozemska. V Parizu se je vse bolj umikal Montmartru in se udomačil v okolju, kjer je bil črni pečat družbe najvidnejši: maisons closes, ob katerih se je kolcalo dvolični meščanski morali. Tam je pil z damami kavo in hvalil, da je to edini kraj v Parizu, kjer ti še znajo zloščiti čevlje. Izjavil je tudi: "Profesionalni modeli so kot nagačene sove, ta dekleta pa so živa." Dela, ki so jih navdihnili zloglasni bordeli, je pozneje razstavil v rdeči sobi, kamor so smeli vstopiti le izbranci, kar je želel Kunstforum tudi poustvariti. Degas je menil, da imajo Toulouse-Lautrecove slike vonj po sifilisu, vendar te prodorne psihološke študije dopolnjujejo aspekte, ki jih poznamo s portretov njegovih prijateljev.
Če kdo pričakuje naslajanje nad žensko lepoto, ni na pravem mestu. Pred seboj nimamo ničesar spektakularnega, izgine celo ironija. Maske so padle, tako da se nihče več ne more pretvarjati. Serija litografij One (1896) prikazuje prostitutke pri jutranji toaleti, hišnih opravilih, medtem ko si nameščajo steznik, tik preden sprejmejo stranko. Intimni vpogled v vsakdanje življenje bordelov je hkrati ganljiv in pretresljiv. Gre za melanholično reportažo o ženskah, odrinjenih na družbeno obrobje. Toulouse-Lautrecova zasanjanost sicer ublaži učinek, vendar se občutka izgubljenih iluzij ne moremo znebiti. Dame v jedilnici (1893) nas pozdravijo v domačih opravah ob skromni jedi in polpraznih kozarcih vina, Ženska s tetovažo (1894) pa se od zvezdnic kabaretov ne bi mogla bolj razlikovati. Čas, ki slovi kot eno izmed zlatih pariških obdobij, je prikazan skozi anonimne osebne zgodbe, pri katerih Toulouse-Lautrec vzpostavi ravnovesje med sočutjem in distanco. Simpatična psička Follette (1890) nas gane z otožnim pogledom, speča lepotica se bo pravkar prebudila v neprijazno sedanjost, čeprav se zdi, da so jo lahkotne poteze čopiča zazibale v sen. Prijateljici (1894) želita v objemu pozabiti na banalni vsakdan, tako kot je Toulouse-Lautrec v teh nesrečnicah našel zaveznice, ki so mu kljub grenkemu priokusu omogočile ustvarjalno spokojnost.
Žalostni propad in zadnja dela
Leta 1898 se je ustalil v ateljeju na Place Pigalle, toda odvisnost od alkohola je močno načela njegovo voljo do dela. Še istega leta so ga internirali v kliniko, kjer si je po nekaj mescih opomogel. V tem času je kot rezultat samoterapije nastala izjemna serija risb s prizori iz cirkusa (1899). Po navadi gledalcev sploh ni. Klovni in cirkuške živali so fantazijska karikatura umetnikovih razpoloženj, odraz tesnobe in zavedanja, da je blišč kabaretov le oddaljeni privid. Na eni izmed risb debelušna pojava baletke stopiclja za konjem, na drugi se neposlušni konj grozeče dviga nad padlim dreserjem ...
Ko se je Toulouse-Lautrec vrnil k socialnim temam, recimo v Programu za Beznico Émila Zolaja (1900), sta izginila živahnost in kolorit. Osamljeni pivci se monotono spoprijemajo z vsakdanom revščine. Toulouse-Lautrecovo zdravstveno stanje se je vztrajno slabšalo, toda obiski bordeaujske opere so ga spodbudili k ustvarjanju. Mesalina se spušča po stopnicah (1900-01) je prizor iz danes pozabljene opere o rimski cesarici, ki se zaljubi najprej v pesnika, nato v njegovega brata gladiatorja, s čimer povzroči krvavo pogubo obeh. Slika je zadnji poklon findesièclovski femme fatale, tipu ženske, ki je navdihnil toliko njegovih del in ki ga je tako neizmerno oboževal. Življenje je gledališče, kjer pa je spust zastorov dokončen. 9. septembra 1901 je Toulouse-Lautrec preminil obdan s svojo družino in tako prepustil usodo svojih del prebujajočemu se 20. stoletju.
Cenil ga je Picasso in brez njega si je težko zamisliti Andyja Warhola, vendar je bil njegov opus podrejen selektivnemu dojemanju. Skrajni čas, da spoznamo Toulouse-Lautreca kot raznolikega umetnika, ki je prodrl v svet onkraj žarometov. Človeka je prikazal skozi izjemno široko paleto sredstev: dvoumno ironijo, hudomušnost, zolajevsko ali balzacovsko zrcalo, sočutje, sanjavost, melanholijo ... Pozornost, ki jo namenja svojim motivom, bodisi živahnemu vrvežu nočnih lokalov bodisi posameznikom, s katerimi ga veže prijateljska vez, ga ne utesnjuje, zato njegova platna dajejo vtis spontanosti, včasih celo nedokončanosti. "Nič ni enostavneje, kot navidezno dokončati sliko. Slikar nikoli ne laže tako premeteno kot takrat." Bil je iskreni umetnik odprtega dialoga.
Toulouse-Lautrec nam tudi ne bi zameril, če se ustavimo v trgovini in kupimo nekaj spominkov z njegovimi motivi. S svojim ustvarjanjem je želel doseči kar najširši krog občudovalcev, zato ga imajo ljudje preprosto radi. Ali ni to za umetnika najlepše darilo? Ne zamudite enkratne priložnosti in pustite se zapeljati znanim in neznanim čarom Toulouse-Lautreca na Dunaju.
Izidor Mendaš