"Ni naključje, da je njegova osebna umetnostnozgodovinska referenca rahlo obskuren lik Bena Vautierja, italijansko-francoskega avantdgardista iz 60ih let, pri katerem najdemo vse, kar Vogrinčič razvija po svoje: kopičenje različnih najobičajnejših objektov, enostavčne domislice in anti-establishment. Ali po Vautierju: no art. Če ob vsem tem nastane kaj sublimno lepega, avtorja seveda ne moti," je razstavi na pot zapisala njena kustosinja, Simona Vidmar. Foto: J. Babnik Foto:
Matej Andraž Vogrinčič,Bazen (po Hockneyju), 2012, prostorska intervencija, Maribor, foto: D. Švarc
Intervencija Bazen (po Hockneyju), ki je na strehi Slavije nastala konec lanskega leta v okviru razstave 100 let slovenske umetnosti, z vpeljavo osnovnih plavalnih elementov in žarečih kalifornijskih barv turoben svetlobni jašek poslovne zgradbe spremeni v humorno-strašljivo iluzijo bazena, ki provocira in sugerira. Foto: UGM

Kot zadnji se bo v začasnem razstavišču Umetnostne galerije Maribor (UGM) na vrhu stolpnice Slavija predstavil umetnik Matej Andraž Vogrinčič. Multimedijska razstava z naslovom Ne vem, ki jo bodo odprli danes, je prvi poizkus inventure njegovih del, ki so nastajala zadnjih 15 let med Ljubljano, Benetkami, Avstralijo in Sibirijo.

Vogrinčič je avtor prostorskih intervencij v urbanih in naravnih krajinah, ki že dve desetletji nagovarjajo gledalce po vsem svetu. V monumentalnih postavitvah uporablja vsakdanje predmete (kanglice, žoge, lopate, kozarce) in spreminja izbrane lokacije v likovno in domišljijsko izzivalne prostore.

Žogic ne bi mogel natresti v galerijo
Na razstavi v Mariboru se bo preizkusil v zanj neobičajni situaciji, ko bo namesto zunanjega prostora napolnil galerijskega. Pri tem si je Vogrinčič pomagal s fotografijo. "Vsi projekti, ki so razstavljeni, so vezani na točno določen prostor in drugje ne funkcionirajo oziroma funkcionirajo samo na fotografiji. Drugače ne vem, kako bi to lahko prenesel v neko belo kocko, kar galerije po navadi so."

Razstava Ne vem je dobila naslov kot spontan odziv na pritiske o definiranju naslova, vendar razkriva tudi neko stalnico Vogrinčičevega dela: nedorečenost in nedefiniranost njegovih umetniških del.

Od oblačenja hiš do preobrazbe avstralske pokrajine
Sprehod po postavitvi se začenja z delom Kovček s srajco iz leta 1997, uvrščenim na prelomni U3 Petra Weibla. V Avstraliji so med letoma 2000 in 2005 nastala Vogrinčičeva verjetno najbolj odmevna dela, kot so 15.000 avtomobilčkov za slepo fasado v Adelajdi, 1.800 zalivalk v puščavi sredi Avstralije, 10.000 pisanih žog za zapuščeno gradbeno jamo v Perthu in 1.000 dežnikov za atrij stare pošte v Melbournu.

Na razstavi nato sledimo avtorjevi najvidnejši intervenciji v Evropi, 56 čolnom v ruševinah gotske cerkve v Liverpoolu, ter novejšim delom, ki so nastala na povabilo 7. in 9. Sibirskega bienala v Krasnojarsku.

Ne vem se konča z deloma in situ, ki sta bili na ogled v Mariboru že v okviru lanske Evropske prestolnice kulture (EPK). To sta rekonstrukcija babilonskega stolpa iz kozarcev, ki jo je v sodelovanju z Ulayem postavil v Sodnem stolpu, ter intervencija Bazen, ki je na sosednji strehi Slavije nastala konec lanskega leta v okviru razstave 100 let slovenske umetnosti.

Z razstavo Vogrinčiča, ki bo na ogled do 4. avgusta, se UGM poslavlja od nekdanjega hotela Slavija, kjer je lani najel 11. nadstropje in v njem postavil vrsto odmevnih razstav.

Intervencije na Japonskem?
Matej Andraž Vogrinčič, rojen leta 1970 v Ljubljani, je študiral umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Instalacije je postavljal že po vsem svetu, trenutno pa načrtuje pot na Japonsko.