Messerschmidt je v svojem času večkrat potožil, da ima hude prebavne težave, verjetno je šlo za Crhonovo bolezen, in z namenom, da bi preusmeril svojo pozornost od hudih bolečin, si je zamislil niz ščipov ob spodnjem desnem rebru. Med ščipanjem je natančno opazoval svoj obraz, ga marljivo upodabljal in, kot je nekoč povedal nemškemu avtorju Friedrichu Nicolaiu, si zadal namen ustvariti 64 kanonskih grimas človekovega obraza. Foto: EPA
Messerschmidt je v svojem času večkrat potožil, da ima hude prebavne težave, verjetno je šlo za Crhonovo bolezen, in z namenom, da bi preusmeril svojo pozornost od hudih bolečin, si je zamislil niz ščipov ob spodnjem desnem rebru. Med ščipanjem je natančno opazoval svoj obraz, ga marljivo upodabljal in, kot je nekoč povedal nemškemu avtorju Friedrichu Nicolaiu, si zadal namen ustvariti 64 kanonskih grimas človekovega obraza. Foto: EPA
Franz Xaver Messerschmidt
Prav tako naj bi imel Messerschmidt, ki je rad raziskoval 'temno stran človekove duše', hude psihične težave. Svoje najslavnejšo serijo glav naj bi ustvaril ravno, ko je doživel živčni zlom.
Franz Xaver Messerschmidt
Messerschmidt je bil v svojem času s takšnimi skulpturami, ki so vsekakor dokaz njegovega mojstrskega obvladovanja kiparstva, osamljen primer. Foto: Louvre

Razstava na Bavarskem rojenega kiparja, ki je živel v 18. stoletju, je le del širšega projekta pariškega muzeja Louvre, ki se s štirimi razstavami poklanja 18. stoletju, osvetljenemu skozi drugačno luč.
K temu naj bi pripomogel tudi kiparski mojster Franz Xaver Messerschmidt (1736-1783), ki je ekspresivne, skrajno realistično upodobljene grimase upodobil v kovini ali alabastru, njegovi v bolečini izvijajoči se obrazi pa verjetno danes gledalca nagovarjajo (skoraj) z enako intenzivnostjo kot nekoč.
Izgubljene duše evropskega razsvetljenstva
Kipar je bil dejaven predvsem na Dunaju (pozneje tudi v Pressburgu - današnji Bratislavi),
kjer je ustvarjal kot dvorni kipar habsburškega dvora, dokler si ni s predstavitvijo svojih psiholoških študij zaprl možnosti napredovanja ter se še polj posvetil 'lastnemu izumu', upodobitvami obrazov z do zadnje potankosti ujetimi izrazi ekstremnega čustvenega stanja. Z na enem mestu zbranimi naturalistično ujetimi obrazi skuša tako Louvre približati gledalca 'izgubljenim dušam evropskega razsvetljenstva'.
Prečiščen antični ideal postane grda realnost
Vzrok za nekoliko neprijeten občutek, ki ga je oziroma ga še danes občuti gledalec ob opazovanju Messerschmidtovih glav, je pravzaprav treba iskati v estetiki. Kipar je deloval v času, ko je za edini pravi navdih umetnikom veljal klasična lepota antične umetnosti. Vračanje k antičnim idealom v umetnosti ni zares nikoli izginilo, čeprav jo je vsako obdobje interpretiralo po svoje. A verjetno je druga polovica 18. stoletja čas, ko se je to cenilo v tisti najčistejši, jasni, uravnoteženi formi.
Tudi Messerschmidt ta zapovedana razmerja spoštuje, a hkrati posveti, celo na portretni plastiki, neverjetno pozornost podrobnostim, kot so gube in druge linije, do te mere, da se stilizirani ideal pretvori v grdo realnost.
Ta realizem, pravzaprav že naturalizem, je ujet z vso mogočo intenzivnostjo, ki si jo je največ lahko dopustil prav na psiholoških študijah, obrazih, ki se 'izvijajo' v smehu, joku, obupu ali jezi. Odraz tovrstnih čustev je kipar opazoval pred zrcalom, in jih posnemal z nadvse natančno potezo.

Po njegovi smrti so kipi pritegnili pozornost in dobili naslove, ki sovpadajo s čustvi, ki naj bi jih upodabljali, čeprav ni mogoče povsem brez dvoma določiti, kaj natanko grimase izražajo. Vsekakor pa gre za istega, gologlavega moškega, ki postaja skozi leta vse starejši, mojstra, ki velja danes za enega izmed kiparskih predhodnikov oziroma napovedovalcev ekspresionizma.

Kako je 18. stoletje razumelo antiko
Razstava bo v osrednjem pariškem muzeju na ogled do 25. aprila, 18. stoletje pa se predstavljaja še z razstavami Muzeji papirja: Antika v knjigah 1600–1800; Louvre v času razsvetljenstva in Novo odkrivanje antike.