Za prevajalsko delo je Klabus dvakrat prejel Sovretovo nagrado, in sicer leta 1970 za prevod Troyatove biografije o Puškinu, 25 let pozneje pa za prevod romana Roberta Walserja Pomočnik ter za prevod romana Voss avstralskega pisatelja Patricka Whita. Foto: NUK
Za prevajalsko delo je Klabus dvakrat prejel Sovretovo nagrado, in sicer leta 1970 za prevod Troyatove biografije o Puškinu, 25 let pozneje pa za prevod romana Roberta Walserja Pomočnik ter za prevod romana Voss avstralskega pisatelja Patricka Whita. Foto: NUK
Klabus je največ prevajal iz francoščine, a tudi nemščina in angleščina mu nista tuji. Foto: Študentska založba

Razstavo Vital Klabus - prevajalec, kritik, urednik je pripravila Daša Pokorn. V NUK-u so med drugim na ogled gradivo iz Klabusovega osebnega arhiva, knjižni gradivi iz NUK-a in Trubarjevega antikvariata, razstavljene pa bodo tudi naslovnice knjig, izdanih pri Cankarjevi založbi, Založbi Mihelač in nekdanji Državni založbi Slovenije. Razstava bo na ogled do 4. februarja.

Formativna leta
Vital Klabus, rojen 6. februarja 1932 v Škofji Loki, se je z literarno vedo seznanil prek predvojnih revij Mentor, Ljubljanski zvon, Dom in svet ter Modra ptica. V času študija književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani je objavljal v študentski Tribuni, v Besedi in Naših razgledih. Za Besedo je prevajal Marcela Aymeja, v reviji Svit pa je izšel prevod iz Proustovega Combraya.

Bil je pripadnik t. i. kritične generacije. Po ukinitvi Besede je bil eden izmed snovalcev Revije 57, pri kateri je bil tudi odgovorni urednik za publicistični del. V Naših razgledih je leta 1957 o programu revije med drugim zapisal: "Zahtevamo kvaliteto. Toda - kvaliteta je šele rezultanta drugih, konkretnejših vrednot: uveljaviti jo hočemo z resnostjo in globino svojega dela, s poštenostjo, ostrino in jasnostjo svojih stališč, s širino razgledov in območij, na katera bomo posegali."

Ob ukinitvi revije je preživel deset dni v zaporu. Delo v uredniškem odboru je nadaljeval pri Perspektivah. Leta 1962 se je kot urednik zaposlil pri Državni založbi Slovenije. Literarnokritiške dejavnosti se je znova lotil v 70. letih preteklega stoletja. Kritike in razmišljanja o slovenskem jeziku, književnosti, prevajanju in založništvu je med drugim objavljal v Književnih listih Dela, Novi reviji, reviji 2000 ter v Sodobnosti.

Od Sartra do Hesseja
Klabusov prevajalski opus obsega več kot 90 naslovov knjižnih del. Največ je prevajal iz francoščine. V zbirki Nobelovci so izšli Pingvinski otok Anatola Francea, Sartrov roman V zrelih letih in dela Andreja Gida. Prevajal je tudi Balzaca, Michela Butorja, Simenona, Marguerite Duras in številne druge. Iz nemščine je med drugim poslovenil več del Maxa Frischa, Hessejev roman Demian ter Kästnerjeve pripovedi. Prevajal je še iz angleščine. Med prevodi so tudi številna strokovna dela, zlasti s področij zgodovine in literarne vede. Med drugim je sodeloval pri prevajanju Unescove Zgodovine človeštva in Zgodovine v slikah ter prevedel knjigi o Mariji Tereziji in Jožefu II.

Za prevajalsko delo je dvakrat prejel Sovretovo nagrado, in sicer leta 1970 za prevod Troyatove biografije o Puškinu, 25 let pozneje pa za prevod romana Roberta Walserja Pomočnik ter za prevod romana Voss avstralskega pisatelja Patricka Whita. Med letoma 1969 in 1973 je bil predsednik Društva književnih prevajalcev Slovenije.