Oddajo Podoba podobe, v kateri je Iztok Premrov leta 2010 sledil ustvarjanju Vladimirja Makuca, si lahko znova ogledate ta petek ob 20.55 na 2. programu Televizije Slovenija. Foto: Iztok Premrov. Foto:
Oddajo Podoba podobe, v kateri je Iztok Premrov leta 2010 sledil ustvarjanju Vladimirja Makuca, si lahko znova ogledate ta petek ob 20.55 na 2. programu Televizije Slovenija. Foto: Iztok Premrov. Foto:
V ciklu Likovni kritiki Cankarjevega doma je akademik Milček Komelj ob tej priložnosti izbral prav Makučeva dela, ki bodo pod naslovom naslovom Ptice, Sonca in planeti Vladimirja Makuca na ogled od danes do 31. maja. Na fotografiji: Soline s polojnikom, 2005, disperzijska tempera z mivko in školjkami, platno, 100 x 80 cm.
V ciklu Likovni kritiki Cankarjevega doma je akademik Milček Komelj ob tej priložnosti izbral prav Makučeva dela, ki bodo pod naslovom Ptice, Sonca in planeti Vladimirja Makuca na ogled od danes do 31. maja. Na fotografiji: Soline s polojnikom, 2005, disperzijska tempera z mivko in školjkami, platno, 100 x 80 cm. Foto: Cankarjev dom
Vladimir Makuc
'Sem bolj čustven, ampak tekom dela slikar kritično gleda na svoje delo, ga dodeluje in v končni fazi je v ozadju precej razuma. Včasih sem morda mislil, da je vse, kar počnem, čustveno, ampak sem kasneje dobil priznanje od arhitektov, ki so bolj razumski, da vidijo v mojem delu posebno urejenost in strogost.' (Vladimir Makuc) Foto: Iztok Premrov
Vladimir Makuc: Rdeče sonce, 2013, disperzijska tempera in mivka, platno, 100 x 70 cm
Vladimir Makuc: Rdeče sonce, 2013, disperzijska tempera in mivka, platno, 100 x 70 cm. Foto: Cankarjev dom

Zaradi tako obsežne donacije so se v muzeju javnosti odločili postopoma predstaviti to izjemno likovno zbirko po posameznih sklopih. Prvi je bil predstavljen jeseni 2010 na gradu Kromberk. Te dni pa bodo z razstavama v Cankarjevem domu in Galeriji Kresija zaznamovali Makučevo devetdesetletnico.

Vladimir Makuc sodi med izrazito samosvoje slovenske likovne ustvarjalce iz vrst prvih generacij diplomantov Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, ki je začela delovati takoj po drugi vojni. Vzgojen še v duhu akademskega realizma je Makuc nekaj let potem še vzdrževal realistični odnos do sveta, a je kmalu sprevidel, da bo treba poiskati bolj osebno zaznamovano govorico, če se hoče odločneje opreti na lastne moči. Spontano je odkril svet, s katerim se je lahko ustvarjalno poistovetil. Razvil je umetnost, ki jo občudujemo zaradi njene nenavadne preprostosti, a hkrati doživete izpovednosti. Lahko rečemo, da ima Vladimir Makuc izrazito oseben slog, ki temelji na doslednosti in enovitem obravnavanju sorodnih tem v različnih likovnih zvrsteh od risbe do grafike in od slike do kipa.

"Sem bolj čustven, ampak tekom dela slikar kritično gleda na svoje delo, ga dodeluje in v končni fazi je v ozadju precej razuma. Včasih sem morda mislil, da je vse, kar počnem, čustveno, ampak sem kasneje dobil priznanje od arhitektov, ki so bolj razumski, da vidijo v mojem delu posebno urejenost in strogost," je umetnik dejal v oddaji Podoba podobe (TV Slovenija, 11. 11. 2010), ki si jo lahko znova ogledate nocoj ob 20.55 na 2. programu Televizije Slovenija.

Zdaj pa nazaj k zgodbi o tem, kako je Vladimir Makuc odkril svojo likovno motiviko, ki ji je od prvih samostojnih del ostal zvest do danes. Začela se je v Hrastovljah, kjer je mladi umetnik dobil delo kopista znamenitih hrastovskih fresk. Bivanje v slikovitem starem istrskem mestecu, natančno "prepisovanje" srednjeveških fresk, spoznavanje kraških ljudi, kraške arhitekture in tudi živalskega sveta, je v umetniku postopoma izoblikovalo tematiko, s katero je stopil v svoj izjemno izviren in dosledno izpiljen likovni svet.

Makuca smo dolga leta poznali kot grafika, saj ga je ta likovni medij okupiral kar nekaj desetletij. V klasičnih grafičnih tehnikah, sprva lesorezu, potem jedkanicah in akvatintah, ter tudi v reliefnih odtisih, je Makuc utemeljil svoj značilni likovni repertoar – pokrajino, v kateri se je nujno moralo pojaviti živo bitje. S Krasa je prinesel znameniti motiv Žene z butaro dračja na glavi, od tam so motivi volov in petelinov s tamkajšnjih dvorišč, od tam je členjena kamnita arhitektura in še bolj členjena kraška pokrajina. "Same gole pokrajine si nisem mogel prestavljati! – v njej se je moralo pojaviti živo bitje." (Vladimir Makuc, v isti oddaji Podoba podobe)

Makuc je postal eden izmed najpomembnejših interpretov slovenskega kraškega okolja. Njegova zadržanost, včasih že kar asketski likovni jezik, s katerim umetnik pretehtano komponira motiviko in se izraža z umirjenim zemeljskim koloritom, njegovim grafikam daje svojevrstno likovno ostrino in izčiščenost. Kakor je bila nekaj časa risba tisto umetnikovo sredstvo, s katerim je začel snovati grafične liste, tako je po desetletjih izključnega ukvarjanja z grafiko Makucu risba spet postala primarno izrazno sredstvo. Če je bil, kot sam pravi, nekaj desetletij "suženj" grafike, je potem z risbo našel pot naprej – v slikarstvo in celo kiparstvo.

Vladimir Makuc je svojo motiviko vedno razvijal v zaokroženih ciklih, ki pa so nastajali paralelno drug z drugim. Prenašal je izkušnje iz enega v drugega. Eden njegovih najbolj impozantnih grafičnih, risarskih, nato slikarskih in celo kiparskih – je cikel z motivom ptice, ptice v pokrajini. Najprej je bil to kraški petelin, nato galebi v morskem ambientu – potem dolga vrsta drugih ptic, ki jih je preučeval v naravi in tudi v strokovni literaturi, končno pa je ustvaril ptičje like na čisto simbolni ravni.

Ptice obvladajo prostor med nebom in zemljo, so lahko prispodoba umetnikovih hrepenenj po svobodi ali znak določene krajevne specifike: brinovka: Kras, galeb: Primorje, štorklja: Prekmurje.

Ko je Makuc spet s svojimi natančno premišljenimi zasnovami razvil svoje slikarstvo, smo priče monumentalizacije teh njegovih sicer znanih in uveljavljenih likov, med katerimi je poleg omenjene kraške žene, podoba Evrope (ženski akt) ali lastna podoba. Vselej je pokrajina tista, ki tem likom ponudi "prijetno likovno zatočišče", to je izrazito avtorski svet, lahko rečemo Makučeva posebnost. Kamnite ograje, skalnat svet s pusto vegetacijo, s kakšnim posušenim cvetom, skratka odmev sveta, ki ga je sprejel za svojega že takrat na svojih prvih delih iz hrastovskega okolja. Če se v njegovi tematiki dolgo ni kaj bistveno zgodilo in spremenilo, lahko rečemo, da je za zadnja leta še vedno aktivnega in neusahljivega ustvarjanja značilna vesoljska tematika. Sonce in Luna sta že na hrastovskih freskah pritegnila umetnikovo pozornost kot simbola neskončne prostranosti in konec koncev človeku takrat "nedosegljivega" sveta. Če je bila ptica vmesni člen med tistim tam zgoraj in tem pri tleh, so zdaj nebeška telesa, planeti in zvezde prevzeli del hrepenenja po osvajanju neosvojljivega.

Iztok Premrov