Tale steklen pivski rog je za seboj verjetno pustilo 16. stoletje. Foto: Tomaž Lauko
Tale steklen pivski rog je za seboj verjetno pustilo 16. stoletje. Foto: Tomaž Lauko
Prikaz ritualnega darovanja temelji na arheoloških najdbah vojaške opreme iz časa intenzivnih konfliktov na dolgotrajnih odlagališčih ter pomenu orožja v iniciacijskih ritualih keltsko-germanske družbe. Vsi ilustrirani predmeti razen ščitnih grbov so upodobitve oz. rekonstrukcije realnih najdb iz Ljubljanice. (Predloga Peter Turk, risba Igor Rehar)
Prikaz ritualnega darovanja temelji na arheoloških najdbah vojaške opreme iz časa intenzivnih konfliktov na dolgotrajnih odlagališčih ter pomenu orožja v iniciacijskih ritualih keltsko-germanske družbe. Vsi ilustrirani predmeti razen ščitnih grb so upodobitve oz. rekonstrukcije realnih najdb iz Ljubljanice. Foto: Predloga Peter Turk, risba Igor Rehar
Ljubljanica - kulturna dediščina reke
Ozko povezanost rimskodobnih in tudi prejšnjih prebivalcev z Barjem izraža kult Ekorne, najpomembnejše lokalne boginje Emonske kotline. Ta je bila verjetno tudi zavetnica Barja. Leta 1829 so našli tri kamnite spomenike z zaobljubnimi napisi Ekorni na Ljubljanskem gradu. Tja so jih prinesli iz območja Emone ali pa je boginji posvečena kapelica stala na Gradu, od koder je lep razgled po barjanski okolici. Svetišče Ekorne je bilo tudi v Navportu. Foto: Tomaž Lauko
Arheologija Ljubljanice

Na razstavi Ljubljanica - kulturna dediščina reke je na ogled več kot 1000 najdb, grafičnih upodobitev reke, kratkih filmov o podvodnem svetu in arheoloških raziskav. Za lažjo predstavo o življenju naših prednikov pa bodo služili naslikani prizori iz življenja v različnih obdobjih.

Včasih po naključju, nato z organiziranimi iskalnimi akcijami
Pravzaprav se moramo Ljubljanici zahvaliti za predmete, ki so jih v muzeju hranili že v prvi polovici 19. stoletja. Kot je za MMC pojasnil vodja projekta Timotej Knific, so v tistem času na take najdbe naleteli večinoma po naključju, in sicer pri ribolovu, ob nizkih vodah in ob urejanju rečne struge. Proti koncu stoletja, v že omenjenem letu 1884, pa je bila opravljena ena najstarejših podvodnih raziskav, ki je kot taka izjemnega pomena tudi v evropskem merilu.

Za razstavo sta bili izdelani tudi rekonstruirana podoba srednjeveškega vojščaka in replika novoveškega deblaka, ki bo ponazarjala tisočletno plovbo po Ljubljanici.

Reka postane kulturni spomenik
Leta 2003 je bila Ljubljanica kot izredno pomembno arheološko najdišče razglašena za kulturni spomenik. Najstarejše najdbe izvirajo iz srednje kamene dobe, kot nam je pojasnil Knific, pa je največ najdb iz novega veka. Presenetljivo veliko jih je, glede na druga arheološka najdišča, tudi iz srednjega veka.

Precej pogoste so najdbe iz bakrene in bronaste dobe, ko so na Ljubljanskem barju stala koliščarska naselja. Ljubljanica je bila v bronasti in železni dobi reka zaobljubnih daritev. Zgodnjerimska vojaška oprema in uporabni predmeti pričajo o prodoru Rimljanov, srednjeveški in mlajši predmeti pa potrjujejo pomen Ljubljanice kot pomembne prometne žile vse do moderne dobe.

V 20. stoletju reka postane smetišče
Novi vek je okolici Ljubljane prinesel prve industrijske obrate, medtem ko je v zadnjih stoletjih postala predvsem zabaviščno in parkovno okolje, s Plečnikovo arhitekturno ureditvijo bregov s Tromostovjem pa tudi okras Ljubljane. Kakšne predmete je v Ljubljanici pustilo preteklo stoletje? "20. stoletje je pustilo za seboj predvsem vsakdanje predmete, kar kaže na to, da se je reka začela izrabljati kot smetišče," pravi Knific.

Poleg velikega števila predmetov, ki so jih našli na dnu reke, je izjemna tudi njihova dobra ohranjenost. K temu po Knifičevih besedah prispevajo predvsem stalna vlaga, zaradi katere se ohranijo predmeti in deli predmetov iz organskih snovi (npr. les, kosti), pa tudi nekateri detajli, npr. kositrenje na površini.

Orožje, ki je pristalo na dnu Ljubljanice
Med najzanimivejšimi predmeti, ki so jih potegnili z rečnega dna, Knific omenja mejnik z napisom, ki je označeval mejo med mestnimi območji Akvileje (današnjega Ogleja) in Emone (zdaj Ljubljane) v 2. polovici 1. stoletja pr. n. št. Najden je bil pri Bevkah, v bližini izliva Borovniščice. Čeprav težko ocenjujejo samo vrednost predmetov, bi Knific med najdragocenejše uvrstil npr. zgodnjerimske čelade, srednjeveške meče ...

Razstavo spremlja tudi istoimenska publikacija, za katero je svoja besedila prispevalo 35 avtorjev. Poleg vodje Timoteja Knifica so postavitev zasnovali še Andrej Gaspari, Janka Istenič, Tomaž Nabergoj, Neva Trampuž Orel in Matija Žargi. Dediščino reke Ljubljanice si bo mogoče ogledati do 27. septembra.
M. K.









Arheologija Ljubljanice