Dürer ni bil znan le kot slikar in risar, bil je tudi grafik in graver. Nürnberžan (rodil se je 1471 in umrl 58 let pozneje) je bil tudi humanist, teoretik in matematik. Ta znanja so zelo pripomogla k njegovemu obvladovanju vizualne perspektive in proporcev. Tudi zato so figure na njegovih delih v času nastanka v javnosti vzbujale posebno navdušenje, umetniku pa prislužile veliko spoštovanje.
Motivika Dürerjevih del je pretežno religiozna, ponekod tudi bajeslovna. Vseeno pa še dandanes ni natančno raziskano ozadje ali neposreden pomen nekaterih slik in grafik ali njihove simbolike, saj trdnih dokazov o tem, v kakšnem okolju je umetnik in učenjak ustvarjal ob koncu 15. stoletja, preprosto ni. Zagotovo pa velja, da je še zlasti Dürerjev zgodnji opus v mnogočem še tudi v našem času del vsezgodovinske vizualne biblije. Gotski motivi, ki jih je slikar vpletal v rezbarije, grafike ter slike in risbe, so tehnično tako izpopolnjeni, da bi ne nazadnje tudi vsa moda z gotsko motiviko ali druge vrste umetnosti, ki slonijo na tej estetski premisi, lahko ne bila taka, kot je. Se Dürer res navezuje na nove sociološke fenomene ali podžanre, kot je emo(-tional)? Odgovor je najbrž pritrdilen. Bi novembrska naslovnica ameriškega glasbenega mesečnika Alternative Press, na katerem je portret Andyja Biersacka, vodje in pevca razvpite metalske skupine Black Veil Brides, bila prav taka, če se Dürerjeva dela ne bi ohranila pol tisočletja? Drži!
Razstava v The Courtauld Gallery odstira še eno posebnost Dürerjevih umetnin. Grafika Moško kopališče (nastala v Nürnbergu leta 1497) je na primer prva umetnina sploh, ki dokumentarno upodablja okolje, namenjeno intimi. Risba Modre in neumne device je še ena Dürerjevih posebnosti. Motiv iz biblične zgodbe o Svetem Matiji za poslikave cerkva ni bi posebej priljubljen, saj ta napeljuje na ločitev med pametnejšimi in miselno manj spretnimi. Dürer je bil v tem oziru pri izbiri podob za likovno predelavo precej neobremenjen, marsikdo bi dodal, da je bil kar predrzen. Umetnikova najbolj znana misel je prav: "Zakaj mi je Bog namenil izjemno nadarjenost? Ta je prekletstvo in blagoslov."
Najpogosteje je upodabljal lastno roko. Ta simbolizira njegovo ustvarjalno moč umetnika.
Tako kot Leonardo da Vinci je tudi Dürer verjel, da mora umetnik preučevati groteskne oblike (telesa), saj sposobnost iz neprivlačne forme ustvariti harmonijo in pristno umetniško delo zahteva veliko večje znanje in več naporov.
V številnih portretih se zaznajo tudi njegove obrazne poteze, saj je študijam lastnega obraza posvečal največ časa. To se opazi celo pri portretih žensk.
Dürer je bil prvi umetnik, ki je izdal knjigo brez pomoči založnika. Knjiga je obsegala besedilo in ilustracije (Serije Apokalipse, 1498).
The Courtauld Gallery je eden najbogatejših malih umetnostnih muzejev sploh. V njegovi stalni zbirki, ki je na ogled v Somerset House, so tudi tako znamenite slike, kot je Točajka iz Folies-Bergereja avtorja Edouarda Maneta, ali pa Nikoli več Paula Gauguina. Prav tako je njihova Jane Avril na vhodu v Moulin Rouge Henrija Toulouse-Lautreca. Galerija, ki jo je leta 1932 ustanovil industrialec in zbiratelj Samuel Courtauld (njegov oče Sydney je obogatel s trgovanjem s svilo, Samuel pa je družinski imperij še razširil, medtem ko je bil Samuelov starejši brat Augustine eden prvih raziskovalcev Grenlandije), je del Umetnostnega inštituta Univerze London. Še posebej je galerija znana prav po zbirki impresionističnih del, prav tako pa slovi tudi po zajetnem arhivu zgodnjerenesančnih del. University Of London oziroma Univerza London ima, pravijo, najboljši študijski program za restavratorje in konservatorje umetnin na svetu.