Na posreden način Ad Astra odpira tudi vprašanje Boga, ki je bodisi odsoten ali pa ne odgovarja na človekove molitve. Foto: IMDb

James Gray nas v Poti do zvezd preseli v "bližnjo prihodnost", ki ni niti pol tako spektakularna, kot nam futuristične napovedi obetajo. Potovanje v vesolje je postalo prozaična izkušnja, isti banalen in repetitiven proces čakanja v vrstah, vkrcavanja in drenjanja na sedežih, kot ga poznamo iz letalskega prometa; pristanek na Luni ni nič drugega kot še eno veliko, brezosebno letališče z novo serijo tekočih stopnic – ne vem, ali sem že kdaj videla upodobitev kolonizacije Lune, ki bi bila srhljivejša v svoji generičnosti. V tem hrabrem novem svetu, izropanem čudeža, je belski moški še vedno agent kolonizatorske gonje za novimi zalogami naravnih virov.

Brad Pitt je major Roy McBride, sveta naveličani in stoični astronavt, sin še enega stoičnega moža – pokojni Clifford McBride (Tommy Lee Jones) je legenda, "nacionalni junak", čigar slika v SpaceComu, organizaciji za raziskavo vesolja, visi ob Buzzu Aldrinu. Bil je namreč na čelu projekta Lima, ki naj bi enkrat za vselej našel odgovore na večno vprašanje človeštva: kje v vesolju se skriva inteligentno življenje in kako stopiti v stik z njim. Njegova misija je bila pot na Saturn, od tam na Jupiter in Neptun, kjer pa se je vsaka sled za njim izgubila.

James Gray je svojo ambicijo za film Ad Astra opisal kot "zmes Apokalipse zdaj in 2001: Odiseje v vesolju, ki bi ji dodali še ščepec Josepha Conrada". (Conradovo Srce teme je bilo konec koncev predloga za Coppolov film.) Foto: IMDb
Film Ad Astra je bil posnet na film, kar vnaša dodatno globino in teksturo v številne odtenke teme vesolja. Foto: IMDb

McBride starejši, prej samo odsotni oče v Royevem življenju, je postal trajno odsoten. Dolga senca, ki jo njegovi dosežki mečejo na vse druge vesoljske raziskave, je usodno vplivala na celo Royevo življenje. Misije, poleti, raziskave – Roy je samega sebe zgnetel v prototip popolnega astronavta, izbranca, ki bi bil vreden imena in slovesa očeta, ki ga v resnici sploh ni poznal. A davek je bil visok: postal je skoraj robotsko hladen, analitičen človek, nesposoben navezovanja tesnih človeških stikov. Žena (Liv Tyler v sramotno majhni in nepomembni vlogi) ga je pustila, otrok nikoli ni imel. Njegova prva misel ob vsakem človeškem stiku je, "upam, da se me ne bo dotaknil", svet okrog sebe pa razčlenjuje s hladno nezainteresiranostjo zunanjega opazovalca. "Vesolje razumem," o sebi pravi Roy, zato ni presenetljivo, da je bil izbran za misijo, ki mora priti do dna skrivnostnim sunkom elektrike iz vesolja, v katerih je umrlo že na tisoče ljudi in ki bi lahko ogrozili življenje na Zemlji. Kakšno zvezo imajo ti incidenti z njegovim očetom, za katerega SpaceCom sluti, da je še vedno živ in lebdi nekje v vesolju?

Nobeno naključje ni, da je Gray v vlogo Roya postavil Brada Pitta, prototip filmske zvezde, morda zadnjo veliko zvezdo neke preživele dobe Hollywooda. Pittu, ki je bil od nekdaj boljši igralec, kot so mu številni pripisovali, je uspel velik podvig – v isti sapi uteleša in subvertira vse, kar je njegova kariera vedno predstavljala. Na prvi pogled je agent zavojevalske, klasično ameriške misije in dikcije, dober vojak, uslužen in učinkovit. Njegovo neomajno predanost misiji pa ves čas spodkopava begajoč, utrujen pogled, ki v bežnih trenutkih razkriva globoko notranjo razklanost in praznino. Psihične bitke, ki jih nakaže le z minimalnimi sredstvi, so diametralno nasprotje ležerne kulskosti, ki jo je pred kratkim izvajal v Tarantinovem Bilo je nekoč ... v Hollywoodu; v Poti do zvezd se ne more zanašati na karizmo, ki je bila do zdaj del praktično vsake njegove vloge.

Premiera je bila prvotno načrtovana za letošnji canski festival – ko je bila odpovedana, so se pojavile (očitno neutemeljene) govorice, da je film tako neposrečen, da ga studio noče izpostavljati. Foto: IMDb

Kot direktor fotografije je pod film podpisan Hoyte van Hoytema (Medzvezdje), ki na vizualno zanimiv način raziskuje znane teme dih jemajoče lepote in obenem dušo razžirajoče praznine vesolja. Za dodatno plastenje vzdušja skrbi glasbena podlaga Maxa Richterja, ki sicer ne pride toliko do izraza kot v Villeneuvovem Prihodu, kjer je prav tako sodeloval, a je še vedno učinkovita.

Čeprav je Ad Astra v prvi vrsti karakterna študija, Gray ustvari tudi nekaj lepo koreografiranih sekvenc, ki podčrtajo, kako negostoljubno in človeku nevarno je v resnici vesolje. Foto: IMDb

Ad Astra je v prvi vrsti seveda razmislek o odnosu med očetom in sinom, o tem, kako moški v isti sapi mitologizirajo in rušijo največjo figuro avtoritete, ki jo bodo v življenju poznali, figuro očeta. Naslov filma je izpeljan iz latinskega reka Per aspera ad astra, prek trnja do zvezd, in trnje v McBridovem primeru ni preživetje v vesolju (v tem pogledu je skorajda stripovski superjunak), pač pa rušenje duševnega zidu, s katerim se je ogradil pred bolečino, ki jo prinaša izguba stika (odnosa) z najbližjimi svojci.

Grayeva humanistična poslanica je nezgrešljiva: če je McBridov oče obseden z iskanjem inteligentnega življenja v vesolju (kar je samo novodobni ekvivalent Boga), je Roy pripravljen potovati na rob galaksije, da bi premostil svojo razdaljo od njega (in čustev na splošno) ter morda, da bi prekinil malikovanje lažnih idolov. V tej terapevtski naravi potovanja se skriva nemalo patosa, a težko bi trdili, da ta žanr ni že prežet z globoko emotivnimi elementi (lep primer je ne nazadnje že Solaris, med novejšimi pa Visoka družba Claire Denis).

McBride starejši je absoluten idealist, ki uteleša maksimo "za vsako ceno" – v imenu svojega cilja se ne bo ustavil pred ničimer. Jasno je, da ima tovrstna gorečnost vedno tudi kolateralno škodo. Foto: IMDb

Ad Astra je kontemplativen, počasen film, za katerega bi težko trdili, da ima veliko peripetije, pa čeprav se v njem zgodi tudi beg v lunarnem vozilu pred pirati na Luni. Če sta bila Gravitacija (2013, r. Alfonso Cuarón) in Medzvezdje (2014, r. Christopher Nolan) udarnejši napad na naša čutila, je Ad Astra počasno drsenje v temo vesolja in temo človeške psihe.

Sami se boste morali odločiti, ali je Grayevo sporočilo upajoče ali fatalistično: v odsotnosti drugih bitij v vesolju (beri: Boga) je človeštvo obsojeno samo nase in na vezi, ki jih pletemo drug z drugim; najgloblja vrednost biti je tukaj, na Zemlji, in ne v kaki oddaljeni galaksiji ali na drugi ravni obstoja. Lahko pa se strinjamo, da je opus Jamesa Graya eden lepših primerov avtorskega filma, ki razširja parametre tega, kar dojemamo kot Hollywood.

Ocena: 4, piše Ana Jurc