Mladi Nurejev (Oleg Ivenko) je imel – še preden se je zares dokazal kot baletni plesalec – precejšen ego in sijajen občutek za melodramo. Zato pritegne pozornost svojega priletnega mentorja Aleksandra Puškina (Ralph Fiennes) in njegove žene Ksenje (Chulpan Khamatova). Foto: IMDb

Režiserska kariera Ralpha Fiennesa je ena tistih filmskih kuriozitet, za katere sicer vemo, a nanje včasih pozabimo: sijajni igralec, ki, mimogrede, še nima oskarja, je v preteklosti režiral ne samo ekranizacijo krvavega Shakespearovega Koriolana (2011), ampak tudi Nevidno žensko (2013), sicer dostojanstveno, a pusto dramo o zunajzakonskem razmerju Charlesa Dickensa. In če je v obeh omenjenih projektih glavni moški vlogi prihranil zase, je bilo jasno, da v filmu o mladih letih velikega plesalca Rudolfa Nurejeva to ne bo mogoče. Beli vran je namreč zgodba o prvem umetniškem gostovanju Nurejeva v Parizu, ki se je leta 1961 končalo z umetnikovim prebegom iz Sovjetske zveze in zaprositvijo za azil v Franciji. No, v resnici se je s tem vse skupaj šele začelo, a Fiennesa očitno zanimajo že neštetokrat slišana vprašanja v zvezi s hladno vojno, vohunjenjem in prebegi, ne pa celovit pogled na lik in delo Rudolfa Nurejeva.

V filmu se, glede na kontekst, prepletajo angleščina, ruščina in francoščina - še en dokaz Fiennesovega posvečanja podrobnostim in avtentičnosti. Foto: IMDb

Izbrano poglavje junakovega življenja Fiennes podaja na ambiciozen, ne popolnoma linearen način -– spominski prebliski nas v afektiranih tonih sivine vračajo v plesalčevo revno otroštvo v trdih ruskih zimah in v leta, ko je šele pri sedemnajstih začenjal svoje šolanje na leningrajski akademiji, takrat najboljši baletni šoli na svetu.

Scenarij, pod katerega je podpisan David Hare (Ure do večnosti, Bralec), torej ne dokumentira celega življenja; preskoki v času sicer niso nerazumljivi, so pa neelegantni, včasih kar štorasti. Fiennes ne skuša ustvariti detajlirane kronologije, prej psihološki portret, ki pa vedno znova išče enake poudarke, le v različnih trenutkih. Po petih vložkih iz otroštva še vedno vemo samo, da je bila družina zelo, zelo revna, oče pa odsoten.

Morda najzanimivejša avtorska odločitev je bila, naslovno vlogo zaupati dejanskemu ruskemu baletniku, ne pa igralcu. Ukrajinec Oleg Ivenko je baletni solist, ki pa menda ni imel nobenih igralskih izkušenj in še na avdiciji ni govoril niti besede angleško. Jasno, da se to pozna. Fiennes mu da k sreči veliko priložnosti, da pokaže svoje plesne sposobnosti, zmanjka pa mu niansiranosti, ko bi bilo treba ujeti Nurejevo slavno muhavost in vzkipljivost. Deloma je treba krivdo pripisati tudi scenariju, ki ga bolj zanima hvalospev kot pa razmislek o manj karizmatičnih plateh ustvarjalnih genijev. Filmski Nurejev hoče biti všečen lik, ne pa melodramatična diva, o kateri priča izročilo.

Oleg Ivenko in Sergej Polunin sta sama odplesala svoje prizore. Foto: IMDb

Zabaven detajl je tudi navzočnost plesnega superzvezdnika Sergeja Polunina, čigar obraz kamera ves čas išče, nato pa ne ve, kaj bi z njim počela – ubogi Polunin v vlogi Nurejevega kolega nima v filmu nobene (ali skoraj nobene) replike.

Dialogi so štorasti in vse preradi eksplicitno načenjajo teme, ki bi morale biti same razvidne ("Beli vran je nekdo, ki se ne vklaplja v okolico," na primer). Zakaj debatirati o stilističnih razlikah med ruskim in francoskim baletom, če bi nam jih lahko preprosto pokazali?

Najmočnejši adut Fiennesovega filma so vseeno prizori plesa: ne osredotoči se na iluzijo, na pravljico, pač pa na trdo delo, od uničenih stopal do neskončnih ponovitev istega obrata in trdih pristankov na škripajočih tleh. Ne znajdemo se še ravno v skrajnostih Črnega laboda, a režiser očitno poudarja, da ni niti največjim umetnikom ob rojstvu nič podarjeno – vse si je treba prislužiti s trdim delom. Kljub temu pa niti prizori plesa ne morejo zares ujeti magije, ki je iz Nurejeva naredila neponovljivo prezenco – za to izkušnjo se boste še vedno morali obrniti k dokumentarnemu filmu.

Adèle Exarchopoulos se najbrž vsi spominjamo iz Adelinega življenja, a tokrat ne pusti globljega vtisa, čeprav ne po svoji krivdi. Foto: IMDb

K sreči se film ne spreneveda glede protagonistove spolne usmerjenosti, čeprav njegovo ljubezensko življenje v tej dostojanstveni drami ni v ospredju. Bolj jo zanima Nurejevo prijateljstvo s Francozinjo Claro Saint (Adèle Exarchopoulos), ki še žaluje za pravkar umrlim zaročencem, sinom kulturnega ministra Andréja Malrauxa. Exarchopoulos tako ne dobi drugega dela, kot da užaloščeno strmi v prazno – zdi se, da je njen lik zgolj rekvizit, strateško umeščen v zgodbo, da bo lahko v ključnem trenutku zapleta ponudila rešitev s pomočjo svojih visokih poznanstev.

Ralph Fiennes ima kot režiser očitno oko za podrobnosti in željo po kar najbolj natančni rekonstrukciji zgodovinskega okolja. Pričarati zna popolnoma prepričljiv Pariz v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, očarljivo meko umetnosti in boemstva, v katero se umetniki zgrinjajo kot vešče k leščebri. Vseeno pa bi si želeli malo manj intelektualen in suhoparen pristop, za odtenek več umetniške intuicije, ki bi se morda lahko približala globljemu razumevanju glavnega lika.

Ocena: 3-; piše Ana Jurc