Antonio Banderas po lastnih besedah ni skušal imitirati Almodóvarja – se je pa naslonil na vse, kar je o svojem prijatelju vedel, vključno z njegovim pogostim umikanjem v osamo. Foto: IMDb
Filmska recenzija: Julieta

V zadnjih dveh filmih Pedra Almodóvarja – ponesrečeni komediji Ljubimci nad oblaki (2013) in družinski drami Julieta (2016) – je bil zabrisan sicer večno podčrtan avtobiografski element, občutek, da se režiser razgalja pred kamero, da svojo intimo v interpretacijo ponuja najrazličnejšim igralcem (na podoben način, a vseeno neskončno manj samopašno in bolj srčno, kot to počne Woody Allen). A zdaj, tik pred umetnikovim 70. rojstnim dnevom, se zdi, da se je spet pripravljen ozreti nazaj in navznoter, k najzgodnejšim vrelcem svojega navdiha in formativnim trenutkom mladosti.

Bolečina in slava se v koncentričnih krogih suče okrog Almodóvarja samega, okrog Almodóvarja kot ikonoklastičnega umetnika, kot nekonformista, ki se ni uklanjal zahtevam industrije niti v časih, ko je bila zmernost cenjena bolj kot transgresija. Z liričnostjo, ki zaznamuje večino njegovih novejših del in ki je nadomestila nekdanja manierizem in provokacijo, vzpostavi bolečino – kronično, nejenjajočo telesno bolečino, s katero živi njegov protagonist – kot ceno, ki jo je treba plačati za umetniško veličino.

Film je režiserjevo osmo umetniško sodelovanje z Antoniem Banderasom in šesto s Penélope Cruz. V Bolečini in slavi ju je šele drugič skupaj postavil pred kamero – a prvi poskus, glasbeno dramo Ljubimci nad oblaki (2013), je tako ali tako bolje pozabiti. Foto: IMDb
Med številnimi soočenji s preteklostjo je najbolj ganljivo srečanje z nekdanjim ljubimcem Federicom (Leonardo Sbaraglia). Foto: IMDb

Čeprav je scenarist in režiser Salvador Mallo (Antonio Banderas) rahlo ekstravaganten možak z bujnimi sivimi kodri in prefinjenim občutkom za estetiko, zaznamka o avtobiografskosti vendarle ni treba vzeti čisto dobesedno – pa čeprav je protagonistovo ime skoraj anagram Almodovarjevega. Salvador je namreč pravkar začel eksperimentirati s heroinom. Ta mu ponuja začasen pobeg od bolečine v njenih najrazličnejših manifestacijah – mučijo ga telesne tegobe (migrene, išijas, astma, težave s hrbtenico), pa tudi čustvena bolečina, povezana z razočaranjem nad filmom Slast, ki mu je pred tridesetimi leti prinesel kultni status. Z glavnim igralcem Slasti Albertom Crespom (Asier Etxeandia) sta šele zdaj po vseh teh letih ponovno navezala stik: srečanje v Salvadorju zdrami najrazličnejše spomine na divji Madrid osemdesetih in njegove mladosti. Bolj se trudi pobegniti, bolj ga privlači vse, pred čemer beži. Z izkopavanjem napol pozabljene preteklosti skuša najti stik s prelomnim obdobjem, ki mu je prineslo slavo, a ga je stalo pomembnega odnosa v zasebnem življenju.

Koža, v kateri živim

V svojih heroinskih omamah, ki so vsakokrat zelo neeksplicitne, civilizirane dogodivščine v udobnem fotelju, se omotično vrača še dlje nazaj, v revno otroštvo na vasi, ki ga je preživljal v družbi svoje mame (Penelope Cruz). Že kot devetleten fant je Salvador (Asier Flores), ki je učil pisati dvajsetletnega, mišičastega pleskarja, dojel povezavo med umetnostjo in naslado. Kot odrasel človek se je ustvarjanju posvetil v celoti, tako zelo, da v trenutnem obdobju pomanjkanja navdiha v svojem življenju ne vidi nobenega smisla več. Mučijo ga tudi spomini na nedavno umrlo mater (kot priletno ženičko jo igra Julieta Serrano), za katero je čutil, da bila je kljub vsej svoji ljubezni razočarana nad edincem "samo zato, ker je tak, kot pač je".

Režiser je Bolečino in slavo opisal kot sklepni del neuradne trilogije, ki jo tvorita še Zakon poželenja (1987) in Slaba vzgoja (2004). Foto: IMDb
Podobno kot Shakespearov Hamlet (ne spreglejte plakata v ozadju!) je tudi Bolečina in slava zgodba, ki se dogaja na več pripovednih ravneh. Foto: IMDb

Vse to morda zveni kot samopomilujoče, vase zaverovano jadikovanje, a Almodóvar prek lika Salvadorja jasno pokaže, da je umetnost kot osrednje gonilo življenja vredno vsake bolečine, osamitve in trpljenja, ki jih terja kot davek. V nekem trenutku Alberto pred krvavo rdečim ozadjem na odru recitira avtobiografski monolog, ki ga je (anonimno) napisal Salvador – en lik pripoveduje zgodbo drugega lika, ki jo samo po sebi razumemo kot "avtofikcijo" Almodóvarja samega. Almodóvar na kvadrat, torej: artificialnost takih pripovednih postopkov podčrta fiktivnost zgodbe – a ravno v tem prividu se skriva avtentičnost. Bolečina in slava s prstom pokaže na inherentno pretencioznost filmskega ustvarjanja, da bi lahko nato spregovoril o globljih vzgibih, ki umetnike ženejo v razgaljanje svoje intime. Če se je Federico Fellini v svoji mojstrovini Osem in pol, ki jo je že nekaj kritikov omenilo v zvezi z Bolečino in slavo, osredotočil predvsem na proces filmskega ustvarjanja, pa Almodóvarja bolj zanima narava umetnika kot takega.

Idejo umetnosti Almodóvar razširi onkraj zgolj filmske režije, na vseobsegajočo ljubezen do lepega, ki jo uteleša Mallovo stanovanje, pazljivo kuriran muzej dragocenih eksponatov, ki jih je zbiral celo življenje. Na Špančeve filme se lahko zanesemo, da bodo že v svoji formi izjemen estetski užitek: tudi Bolečina in slava v tem pogledu ne razočara. Vse od notranje opreme pa do kostumografije in seveda glasbene podlage je razkošje za čutila - eden od tistih izdelkov, ki jih je treba videti na velikem platnu.

Film je vijugast in na trenutke razpršen, varljiv v svoji navidezni banalnosti, a obenem prežet s toplino in melanholijo. Če se je Tarantinove letošnje uspešnice prijela krilatica "ljubezensko pismo Hollywoodu", si Almodóvar nič manj ne zasluži priznanja za svoj nostalgični slavospev filmski umetnosti.

Materinska ljubezen je bila od nekdaj ključna tema Almodovarjevih filmov. Tokrat smo priča soočenju z materjo, ki globoko v sebi ni znala ljubiti moža, v katerega je zrasel njen sin. Foto: IMDb

Antonio Banderas, ki v Hollywoodu iz neznanega razloga še vedno nima statusa, kakršnega bi si zaslužil in ki mu pripada v Evropi, je v Cannesu zasluženo osvojil nagrado z najboljšega igralca; nobeno presenečenje ne bo, če se v sezoni nagrad znajde v igri za zlati globus in oskarja. S svojimi povešenimi rameni in vlažnimi očmi je poosebljenje moža s težo celega sveta na plečih – moža, ki velja za zmagovalca, a se počuti kot zguba.

Čeprav so že od prve napovedi filma naprej Bolečino in slavo mnogi interpetirali kot umetnikov labodji spev, ga je lažje videti kot spravljiv zaključek nekega obdobja in morda že prehod v naslednjega. Če je lik režiserja v Zlomljenih objemih (2009) še obžaloval posamezne prizore svojega filma in si po mnogih letih želel, da bi jih lahko spremenil, je Mallo tukaj v ravno obratni situaciji: film, ki ga je od nekdaj sovražil, v njegovih očeh kar naenkrat zraste; odkloni od izhodiščne vizije niso več napake, ampak svojevrstni poudarki. Mar ni Bolečina in slava torej gesta umetnika, ki se v poznih letih ponovno zaljubi v svojo kariero, v svoje dosežke, ki ga obenem navdihujejo za novo ustvarjanje? Bolečina spravitve z lastno preteklostjo, obžalovanji in napakami vendarle lahko vodi v slavo, ugotavlja Almodóvar – in gloria tukaj seveda ni slava v smislu zvezdništva, prej zmagoslavje dovršene umetnine.

Ocena: 5-, piše Ana Jurc