Joie de vivre bi bil najboljši opis razpoloženja, ki se je z odra šišenske Katedrale za uro in pol razlezel med občinstvo, ki bi mu po starosti ali slogu oblačenja človek težko našel nevidni skupni imenovalec: to, da so že pred meseci vedeli, da je treba pokupiti vstopnice za morda enega najaktualnejših izvajalcev svojega žanra ta hip.

Anderson .Paak v Ljubljani: "Bo v redu, če se res zelo, zelo kmalu spet vrnemo k vam?" Foto: Arhiv Kina Šiška/Kaja Brezočnik
Razpoloženja ni pokvarila niti rahlo pocukrana .Paakova prošnja, naj med Glowed Up avditorij razsvetlimo z lučkami na svojih telefonih. Foto: Arhiv Kina Šiška/Kaja Brezočnik

2019 je namreč leto Andersona .Paaka. Potem ko je s svojo hibridno zmesjo R'n'B-ja, funka in soula že skoraj deset let nabiral privržence na indie sceni, je lani v mainstream zakorakal s prvim albumom, izdanim pri kultni založbi Dr. Dreja Aftermath Records. Po petih mesecih, še preden so se različni odzivi na album polegli (seveda ni manjkalo puristov, ki so mu očitali "prodano dušo"), je .Paak udaril že z naslednjim in februarja letos s podelitve grammyjev odkorakal z zlatim gramofonom za najboljšo rapersko izvedbo (za komad Bubblin').

Turneja The Best Teef In the Game s spremljevalnim bendom The Free Nationals, ki je sinoči segla do Ljubljane in se bo nocoj pred vrnitvijo v ZDA ustavila še na puljskem festivalu Dimensions, je tako zmagovalni krog zvezdnika, ki ima v tem trenutku svet na dlani.

Anderson .Paak je svoje dosedanje štiri albume naslovil po kalifornijskih obmorskih krajih – Venice, Malibu, Oxnard in Ventura – in na oder v resnici zakoraka v plažni opravi, kakršne se ne bi sramoval niti Hunter S. Thompson v svojih najbolj deliričnih časih. Kosmat neonski klobuk, plastična sončna očala ter koordiniran komplet kričečih kratkih hlač in srajce so perfektno utelešenje estetike grdega, s katero se moda zadnje čase vrača v devetdeseta.

A če je zaradi takega imidža kdo sklepal, da je .Paakov – ortografsko stiliziran zapis imena bojda simbolizira ljubezen do podrobnosti – domet samo lahkoten odrski trik, prepevanje o soncu in bejbah in žurih, protiutež političnemu aganžmaju kakega Kendricka Lamarja, se je pošteno zmotil. V komadih, kakršen je King James, tematizira tako svojo težko mladost kot Trumpovo Ameriko (If they build a wall, let's jump the fence) in celo aktivizem Colina Kaepernicka (But when I finally took a knee / them crackers took me out the league), a to počne z nekakšnim neuničljivim optimizmom in vitalnostjo, s humorjem, ki gre ves čas z roko v roki z jezo in bolečino.

Sprehod okrog dvorane. Foto: Arhiv Kina Šiška/Kaja Brezočnik

Primerjava s Steviejem Wonderjem ni samo politično nekorektna asociacija na očala: zdi se, da je .Paak na lovu za klasičnim soulom, ki mu dodaja primesi hiphopa in orkestralnega funka, ki v koncertni izvedbi zaživi še veliko polneje kot na studijskih posnetkih.

Uvodni takti trobentača Mauricea Browna v tem duhu napovejo ležeren večer, a že v naslednjem hipu to uverturo .Paak postavi na laž z energično izvedbo singla Heart Don’t Stand a Chance; prvo presenečenje večera je v tem, da občinstvo obvlada besedila vseh komadov in bučno skandira refrene vsakič, kadar dobi priložnost za to. Tako ozračje je, sodeč po širokem nejevernem smehu, tudi .Paaka samega ujela nepripravljenega – do te mere, da na neki točki vpraša celo, "koliko nas je dejansko iz Slovenije". V uri in pol ne bo počitka in ne bo predaha: mož večera se sicer ne vrže na roke občinstva, se pa zato poda na sprehod po obodu dvorane in pozneje z odra koordinira nastanek mosh pita, v katerem se med Bubblin' dejansko razmetava nekaj deset entuziastov.

Foto: Arhiv Kina Šiška/Kaja Brezočnik

Poleg uvodnega komada se je na repertoarju znašlo še več všečnih s prvega res uspešnega albuma, Malibu, vključno s Put Me Thru in Am I Wrong, novejši Tints "stoji" tudi brez Kendrickovega repanja v živo, težko pa se je upreti tudi nalezljivi bahavosti uspešnice 6 Summers in njenega porogljivega uvodnega verza: "Trump's got a love child and I hope that bitch is buckwild ..." Aranžmaji so osveženi, glasbena izvedba natančna, projekcije na velikem zaslonu pa pričarajo vse od morske obale do nočnih galaksij. Mojstri osvetljave so ozračje podčrtali s kričečimi monokromi in razpoloženja ni pokvarila niti rahlo pocukrana .Paakova prošnja, naj med Glowed Up avditorij razsvetlimo z lučkami na svojih telefonih.

Dežurni animator seveda potrebuje tudi dobro podporo in The Free Nationals so več kot kompetentna spremljava, vključno z vokalistkama, ki s svojimi koreografijami dogajanju vdahneta mero sofisticiranosti. Ko bend v kratkem predahu pred podaljškom dobi svojo priložnost za solažo, nas klaviaturist Ron Tnava Avant nagradi s kratko uverturo 2Pacove in Drejeve California Love, ki se duhovito prevesi v vseprisotni refren hita Old Town Road.

Kadar ni sedel na svojem "prestolu" (za bobni, dvignjenimi na dodatni platformi) je .Paak čisto na robu odra iskal stik z občinstvom. Foto: Arhiv Kina Šiška/Kaja Brezočnik

Ob huronskem navdušenju avditoriju podaljšek seveda ne izostane – Come Home, komad, pri katerem je pri albumu sodeloval veliki André 3000, ustvari melanholično razpoloženje, kakršno lahko pričarajo le pesmi o strtih srcih. Že v naslednjem hipu se izkaže, da je bil čustveno najbolj ranljivi trenutek prihranjen za sklep večera: zadnje mesto je prihranjeno za neo-soulovski komad Dang!, ki sta ga posnela z Macom Millerjem. Da je bil pred letom dni umrli raper več kot le bežen znanec ali sodelavec, dokazuje .Paakov iskreni pozdrav prijatelju, ki ga le še podkrepi skupna fotografija njunih nasmejanih obrazov iz srečnejših časov.

Ko smo se lepljivi od pota drenjali v ne ravno vročo ljubljansko noč, je bilo jasno, da padajoče temperature, krajšanje dni in zlovešče približevanje septembra vsaj za en večer niso mogli zajeziti neskončnega poletja, s katerim je prežeta glasba Andersona .Paaka.