Pri dvanajstih letih se zdi usodno prav vse: prijateljstva, šola, odnos s starši, mimobežne pripombe sošolcev, konjički, ljubezen … No, ljubezen je seveda najbolj usodna, sploh tista prva, in še bolj, kadar pot k njeni uresničitvi ni ravno najlažja.

In prav vse našteto se je tako rekoč hkrati zgrnilo na glavo Mini, nekoliko plašni odličnjakinji, ko je prvi dan novega šolskega leta na dvorišču ugledala leto ali dve starejšega hiphoperskega zvezdnika E. D. Wina in se v hipu zaljubila do ušes. Da bi se mu približala, se odloči za drastične spremembe svojega do tedaj povsem srečnega načina življenja – očala zamenja za kontaktne leče, kupi si novo garderobo, pobarva si lase, na vso silo poskuša shujšati, predvsem pa se popolnoma posveti plesanju hiphopa, kar se že kmalu pozna tako na šolskih testih kot seveda tudi pri odnosu s starši in najboljšim prijateljem. Edino oporo najde v zelo nekonvencionalni babici, ki sicer edina razume potrebo po dekličinem izražanju s plesom, a tudi ona ne uvidi vseh skritih pasti tega početja. Mina tako po kratkem letenju na perutih zanosa zelo trdo in boleče pristane na realnih tleh, a za trmasto deklico je to seveda le nova odskočna deska – tokrat k tisti resnični samozavesti, ki prinese tudi zavedanje o lastni vrednosti in sprejemanju sebe takšnega, kot si.

Norveška režiserka Aurora Gossé je navdih za Dancing Queen, posnet po izvirnem scenariju Silje Holtet, črpala predvsem iz bogate zakladnice filmov nekoč zelo priljubljenega plesnega žanra kot na primer Umazani ples, Billy Elliot in tako naprej, veliko vzporednic pa se najde tudi z Našo malo miss, vendar pri podajanju Minine zgodbe ostaja izvirna, predvsem pa duhovita in nepopustljiva. Situacij, v katerih se deklica znajde, ne olepšuje in tudi babica pove prenekatero ostro vnukinji naravnost v obraz. Skratka, kot pravi tudi režiserka sama, film otroke in mlade jemlje resno in prav to je poleg skoraj nalezljive pozitivne energije ena njegovih največjih odlik.

Dancing Queen je odličen primer, kako resne teme, kot so anoreksija, smrt bližnjega, samozavedanje in navsezadnje odraščanje kot tako, predstaviti mladostnikom na iskren in odprt način, brez nepotrebnega razlaganja ali pokroviteljskega odnosa. Samo tako, kot je, a seveda z žarečim optimizmom in zvrhano mero ljubezni do plesa, ki je "dober za vse, tudi za piflarje", kot pravi Minin najboljši prijatelj. In prav to velja tudi za ta navdihujoči film.

Iz oddaje Gremo v kino.