Ameriška dokumentaristka Liza Mandelup v svojem dolgometražnem prvencu v svet novodobnih vplivnežev vstopa skozi nepričakovana vrata: v Kingsportu, neizstopajočem mestu v osrednjem Tennesseeju. Tam namreč odrašča 16-letni Austyn Tester, privlačen najstnik z grivo Justina Bieberja in velikopoteznimi sanjami. To, da se ne ukvarja s petjem ali igro, ni ovira – dovolj je, da zna na matrico skladb One Direction odpirati usta. Prepričan je namreč, da bo njegova vozovnica iz rodnega kraja influencerska slava, ki jo namerava izkoristiti za "pomoč drugim", kot nedoločno pojasni svoj življenjski načrt. (Pri tem zveni kot misica, ki se hoče zavzemati za mir na svetu.) Prek omrežja YouNow vsak dan v živo nastopa za svoje mladoletne oboževalke: večinoma reciklira krilatice o tem, kako je treba biti "zvest sebi", "slediti svojim sanjam" in verjeti v lastne sposobnosti. Vse skupaj je videti precej neškodljivo, a tudi brez kakršne koli substance.

Svet na drugi strani Austynove spletne kamere je veliko manj sončkast in optimističen: iz maminih mimobežnih opazk razberemo, da je bil fantov oče nasilen in zapit, iz stanja natrpane hiše pa, da družina živi na pragu revščine.

Približno štiri tisoč kilometrov stran, v Los Angelesu, režiserka najde diametralno nasprotje Austynovi naivnosti in dobronamernosti: Michael Weist je poklicni menedžer najstniških vplivnežev. Star je približno toliko kot oni, le da nosi vpadljiv dizajnerski nakit in nakupuje na Rodeo Drivu. ("Zakaj bi hotel nekega štiridesetletnika, ki sploh ne razume, za kaj gre?", najbrž precej umestno pripomni eden od Weistovih varovancev.) Svoje stranke oz. "talente", kot jim pravi, obravnava kot nesposobne otroke, ki jih je treba pri objavljanju selfijev tako rekoč držati za roko. Kaj ima najraje pri svoji službi? "Bančni račun – joj, vem, da to zveni grozno." Weist torej premore določeno mero samozavedanja, a se kljub temu s pridom okorišča z balonom uspeha vplivnežev, ki se bo že tridesetletnikom zdel kot nekakšno bizarno, nedojemljivo vzporedno vesolje. Zvezdniki v Čeljusti na svojih (razprodanih!) turnejah ne delajo drugega, kot pozirajo za selfije, občasno naredijo kakšno stojo in na občinstvo stresajo konfete.

Mandelupova brez pokroviteljskega prezira ali ironičnega posmeha prostor pred kamero odstopi tudi kričečim dekletom, ki se v vplivneže zaljubljajo na enak način, kot so se prejšnje generacije v New Kids on The Block ali mladega Leonarda DiCapria (ali pa v Beatle, če hočete iti še dlje nazaj). Optimistične puhlice, ki jih kolobarijo zvezdniki YouNowa, pomagajo dekletom, ki zaradi nasilništva v šoli, marginaliziranosti, družinskih razmer ali depresije v svojih življenjih nimajo veliko podpore ali zavezništva.

Obe plati medalje – najstniki s sanjami o uspehu in punce, ki iščejo oporo v idealiziranih vrstnikih – skupaj tvorita zgovoren vpogled v to, kaj leta 2020 pomeni biti najstnik na spletu, in v to, kako osamljeni in odtujeni so lahko odraščajoči ljudje. Čeljust s svojim impresionističnim podajanjem pripovedi in sanjavo glasbeno podlago samo še podčrta nekakšno odmaknjenost, neprizemljenost portretiranih življenj.

Nobeden od protagonistov ne omenja kakšnih sanj o univerzitetni izobrazbi – pravzaprav niti ne vemo, ali so akademsko uspešni ali ne; šola in učni uspeh preprosto nista nekaj, kar bi v tej generaciji predstavljalo resnično valuto.

Čeljust ni film, ki bi skušal "razgaljati" kulturo vplivnežev z obsojajočim negodovanjem, kakršno je pogosto prihranjeno za odraščajoče generacije (in stvari, ki zanimajo mlada dekleta). Prav tako ne poskuša s perspektive srednjim letom bližajočih se milenijcev demonizirati novih oblik družbenih omrežij.

Čeprav tematika ni pretirano sveža in film tudi ne ponuja poglobljene analize daljnosežnih implikacij rasti tega novega sektorja, pa Liza Mandelup uspe nadeti človeški obraz nečemu, kar radi odpišemo kot "abotne neumnosti". Zaradi banalnosti in repetitivnosti portretiranih življenj je takšen na trenutke tudi film sam – a banalnost še ne pomeni odsotnosti človečnosti, kar je tudi osrednji nauk Čeljusti.

Ocena: 3.