Foto: emka.si

Prejel jih je na literarnih natečajih po Sloveniji in okoliških državah. Več kot trideset njegovih knjig je prevedenih v angleški, nemški, srbski, poljski, slovaški in celo albanski jezik. S svojo iskrenostjo in neposrednostjo bodisi osvoji bralca v trenutku bodisi ga pusti hladnega, “vmesne” faze bi težko našli.

Pesmi v zbirki Nemir in strast lahko v grobem razdelimo na ljubezenske in družbenokritične oziroma eksistencialne. Prve izpovedujejo nesrečno ljubezen, ki se je v resničnosti izpela, a še ni povsem izginila, saj obstaja v spominih nekje v vzporednem svetu, ki deluje enako resnično kot svet dejanske izgube; druge opisujejo osamljenost, željo po pristni bližini in izpolnjujočih odnosih z ljudmi, s katerimi ima lirski subjekt ambivalenten odnos: zdi se, da mu skupaj z ljubeznijo prinašajo tudi izdajo, žalost in bolečino. Pesem Ostani z mano je v zbirki prisotna celo na dveh mestih: “Saj veš, ljuba draga, / ko zbrcajo te, / si zbrcan / ko zapustijo te, / si zapuščen, / ko izdajo te, / si izdan, / prosim, molim / to belo, belo noro noč: / ostani z mano. / Zaman.”

V Frančičevi zbirki Nemir in strast najdemo tudi pesmi, ki opisujejo žalost zaradi krivic, ki se dogajajo delavcem v državi, ki ne varuje njihovih pravic in jih s številnimi absurdnimi ukrepi celo poglablja. Takšna je ritmično zasnovana pesem Izgubljene sanje, ki je napisana v rimah in vključuje refren: “… sesuti delavec sklonjen, / zaman upa in išče razumevajoč pogled, / edino, kar mu ostane, je obup in predaja, / da izgubi delo in sanje, da gre na nebeški tečaj, / naj se še toliko trudi, gara, fabrika njegova gre v / stečaj …”

Najboljši pesniki (so) mrtvi pesniki, / ker ne potrebujejo ničesar več / od jebene družbe in kurbinih sinov.

.

Posebno omembo si zaslužijo pesmi, v katerih Frančič omenja umrle slovenske pesnike in izpostavlja posebnosti iz njihovega življenja in smrti. Tako v Optimistični pesmi v skladu z besedili jugoslovanske skupine Azra piše: “Najboljši pesniki (so) mrtvi pesniki, / ker ne potrebujejo ničesar več / od jebene družbe in kurbinih sinov”. V pesmi Morje žaluje z umrlimi pesniki: nič, nič, nič, manj kot nič … opisuje zadnje dni pesnikov Gregorja Strniše, Jureta Detele in Iva Volariča Fea, pesnikov, ki so “beraško odšli, oropani zadnjega dostojanstva”. Pesnik tako v smrti vidi razsodnico in rešiteljico obenem, ki mu omogoča, da skozi njeno optiko vsakič znova reflektira banalnost življenja in brezkompromisnost ustvarjanja. V pesmi Lepota bolečine povsem spontano zapiše, da se ne boji smrti, saj jo doživlja kot prinašalko miru: “Ni me več strah smrti, bolj tistega, kar je zgrešeno, / belo golobico sanjam skoraj vsako noč.”

Franjo Frančič: Vzemi me k sebi

Pesmi v zbirki Nemir in strast so tako po eni strani polne prekipevajočih čustev in strasti, po drugi pa izpovedujejo “jesensko” melanholijo, zavest o minevanju in bližini smrti. V prvem delu se pesmi nahajajo vsaka na eni strani z izbranim naslovom v ospredju, v drugem delu pa so nanizane ena za drugo brez naslova, kot da bi tekmovale, katera bo v svojem nemiru hitreje prispela na cilj. Pesnik govori iz sebe in se pri tem ne obremenjuje, ali bo razumljen preveč metaforično ali preveč neposredno in vulgarno – uspešno izpelje zastavljeno miselno oz. čustveno ekspresijo in jo mimo Scile in Karibde ekstremov pripelje v varen pristan, kjer jo po materinsko pestuje, dokler se ta ne izpoje oz. dokler njen naboj počasi ne pojenja in izzveni v praznini. Zato bi lahko rekli, da je poezija Franja Frančiča izredno zvočna – če bi jo brali na glas, bi lahko hitro padli v poskuse prepevanja in uglasbitve. Na eni strani ima potencial za razvoj melodičnih rokerskih komadov, na drugi pa vsebuje zametke za nastanek pankerskih pesmi, na primer: “Noga in žoga, / pasji otrok, / jaz rdeči pes, / v vseh kioskih, / sem se prevzgojil, / da sem dovolj nor za čredo, / sem se upiral, / da bi zanetil upor, / jaz, rdeči pes, / a ni bilo nikogar.”

Franjo Frančič v pesmih v zbirki Nemir in strast gradi suspenz s krajšimi ponovitvami pomenljivih besednih zvez in z barvitostjo oziroma simboliko metafor. Pesniška oblika mu v nasprotju s prozno daje omejujoč in hkrati osvobajajoč okvir, znotraj katerega lahko svoja občutja prelije v različne kozarce in z njimi nazdravlja bralcu. Njegova življenjska sla tako skozi pesniško formo pride še bolj do izraza, skupaj z njo pa tudi nemir, želje in strahovi, s katerimi se bralec z lahkoto poistoveti.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Frančič, Kočica, Koželj, Mbembe