Ta se je vse bolj oddaljevala od svojih filmskih očetov, Fellinija in Antonionija, saj je v italijanski film vpeljala izrazito politične, celo ideološke teme.

Začuda je v filmu veliko govora o časti, poštenju, morali, kar je za zgodbo o brutalnih mafijskih morilcih in preprodajalcih vsaj nenavadno. Foto: Kolosej
Začuda je v filmu veliko govora o časti, poštenju, morali, kar je za zgodbo o brutalnih mafijskih morilcih in preprodajalcih vsaj nenavadno. Foto: Kolosej

Najprej so bili to Ermanno Olmi, Pier Paolo Pasolini, Marco Ferreri, Bernardo Bertolucci, Marco Bellocchio ter brata Taviani. Ti avtorji so se začeli vse bolj oddaljevati od Antonionijevega tesnobnega eksistencializma in Fellinijevega fantastičnega nadrealizma ter so pri tem odločno stopili v družbeno kritične in politične vode. A seveda so bile tudi med njimi velike razlike. Tako bi lahko na eno stran tega spektra postavili Olmijev intimizem, na drugo pa socialni realizem Francesca Rosija. Med avtorji, ki so se znašli nekako vmes, pa je morda še najbolj izstopal prav Marco Bellocchio, saj so njegova dela, prežeta z antikonformizmom in kritično držo do malomeščanskega duha italijanskega srednjega razreda predstavljala resnično osvežitev italijanskega filma. Tak, neprilagojen, uporniški in z vedno kritičnim pogledom, pa je Bellocchio ostal tudi v zrelem obdobju svojega ustvarjanja, čeprav so ga po zatonu italijanskega političnega filma mnogi že odpisali. Spomnimo se samo njegovih dveh sijajnih celovečercev iz prvega desetletja novega stoletja, revizionistične mojstrovine na temo ugrabitve politika Alda Mora, film Dober dan, noč, ter njegove metafilmske kvazibiografije Režiser porok.

Pozor, čeprav gre za temo, ki so se je italijanski filmski ustvarjalci že v preteklosti radi lotili, gre opozoriti, da je Izdajalec vendarle precej nenavadno delo, in sicer ne le za tiste, ki so sicer na to temo vajeni ameriške cineastične perspektive.

.

In tak je Bellocchio še danes. V domačih kinodvoranah si namreč lahko ogledamo njegovo najnovejše delo, v letošnjem Cannesu premierno predstavljenega Izdajalca, ta Bellocchiev nenavadni obračun z mafijo, ki nam preko zanj tako značilnega pristopa predstavi prvega med mafijskimi skesanci, Tommasa Buscetto. A pozor, čeprav gre za temo, ki so se je italijanski filmski ustvarjalci že v preteklosti radi lotili, gre opozoriti, da je Izdajalec vendarle precej nenavadno delo, in sicer ne le za tiste, ki so sicer na to temo vajeni ameriške cineastične perspektive. Zgodbo o dogodkih, ki so pripeljali do "procesa stoletja" ali "maxi procesa", kot so Italijani radi poimenovali zaključek preiskave pogumnega tožilca Giovannija Falconeja, ki se je kot prvi upal postaviti zoper italijanski organiziran kriminal, zloglasno Coso Nostro (koza nostra), nam namreč ne poda historično natančno in linearno in prav tako tudi ne skozi oči omenjenega tožilca Falconeja. Ne, ponudi nam izrazito subjektivno doživljanje tistega prvega "pentita", skesanca, Tommasa Buscette.

Skačemo iz Palerma v Brazilijo, iz Rima v Združene države, z začetka 80. let do zaključka tega desetletja in nazaj, ter nato z dolgim skokom daleč naprej. Foto: Kolosej
Skačemo iz Palerma v Brazilijo, iz Rima v Združene države, z začetka 80. let do zaključka tega desetletja in nazaj, ter nato z dolgim skokom daleč naprej. Foto: Kolosej

In tako skačemo iz Palerma v Brazilijo, iz Rima v Združene države, z začetka 80. let do zaključka tega desetletja in nazaj, ter nato z dolgim skokom daleč naprej. Prav tako je začuda veliko govora o časti, poštenju, morali, kar je za zgodbo o brutalnih mafijskih morilcih in preprodajalcih vsaj nenavadno. A bolj ko se prepuščamo temu nenavadnemu toku Bellocchievega dela, bolj ko nam postaja domače vijuganje njegovih misli, globlje postaja naše razumevanje zgodbe in dilem, pred katerimi se znajde naš protagonist. Res je sicer, da nam Bellocchio predstavi tudi kaotičnost razmer, v katerih je potekal sploh prvi proces proti mafiji v Italiji, kaotičnost, ki jo mestoma začini s svojskim humorjem (pregovorna jezikovna bariera med Sicilijanci in "drugimi" Italijani), a njegova osredotočenost je namenjena predvsem Buscetti in razlogom, ki so ga pripeljali do tega, da je postal tisti "prvi". A prav v tem je Bellocchio preprosto edinstven in neprekosljiv.

Iz oddaje Gremo v kino.

Izdajalec, Vsi proti vsem, Dragan Bjelogrlić, Filmski festival v Rotterdamu