Žaljivke hitro prerastejo v fizičen spopad in še preden lahko policija zajezi vse naciste, groteskno potetovirani Babs (Jamie Bell) že prežene temnopoltega najstnika v stransko uličico in ga tam brutalno pretepe.

Produkciji filma je menda zmanjkovalo denarja za vsakodnevno nanašanje Bellovih kompleksnih tetovaž, zato je moral igralec s poslikavo kože živeti po več dni skupaj. Zaradi tega "se nihče iz ekipe ni hotel družiti z menoj, moral sem jesti sam". Foto: IMDb

Izraelski režiser Guy Nattiv se v svojem filmu ne izogiba eksplicitnemu nasilju, čeprav se to večinoma dogaja na plečih samih belih supremacistov, klana "Vinlanderjev", ki jo z železno roko upravlja zakonski par v srednjih letih.

Režiser in scenarist v Koži nadaljuje in razširi temo svojega istoimenskega kratkega filma, za katerega je letos dobil oskarja za igrani kratkometražni film. Če je bila prva Koža v celoti fiktivna, pa je celovečerec navdihnila resnična zgodba Bryona Widnerja – Babsa, ameriškega belega supremacista in tetovatorja, ki je tudi svoje telo uporabljal kot platno za sporočila mržnje in diskriminacije.

Vere Farmige v taki vlogi še niste videli – Shareen je materinska, navzven ljubeča ženska, ki svoje varovance ves čas opeva kot "srčke" in "punčke". Za tem nastopom se skriva hladna, manipulativna ženska, ki ni v ideologijo sovraštva vpletena nič manj kot njen mož. Foto: IMDb

Nattiv nam v kratkih prebliskih pokaže kalvarijo odstranjevanja svastik in drugih rasističnih tetovaž z obraza in dlani – telesne muke, ki jo je moral Widner (Jamie Bell) prestajati skoraj dve leti. Čeprav ti prizori pomenijo žarek upanja, slutnjo, da zanj obstaja življenje onkraj nihilistične sekte, je pred nami seveda še vedno isti človek, ki smo ga le nekaj prizorov prej videli med požigom mošeje, v kateri so spali migrantski delavci. Koža nas sooči z vprašanjem, v kolikšni meri verjamemo, da so se ljudje sposobni spremeniti.

Koža se prehitro zadovolji z razlago, da so se vsi mladi neonacisti v zgodbi gibanju pridružili zaradi izgubljenosti ali potrebe po pripadanju, ne pa zaradi vere v večvrednost svoje rase. Foto: IMDb

Film je v isti sapi naiven – še posebej, ko uvede lik svetniško odpuščajočega in razsvetljenega temnopoltega antifa aktivista – in manipulativen, ko gre za krokodilje solze v povezavi z Widnerjevimi "okoliščinami". Kako slab pa je v resnici lahko, če je svetlolaso deklico zaščitil pred nasilniki? Pravzaprav zelo, zelo slab.

Vse to bi bilo še bolj v nebo vpijoče, če ne bi bil Bell v vlogi tako neverjetno hipnotičen, da se je težko v celoti ograditi od empatije do njega. Vseeno pa je bizarno, da Nattiv toliko časa in energije posveti humanizaciji tistih, ki trpinčijo, medtem ko trpinčeni ostajajo le epizodni, neizdelani liki.

Eno je razumeti, da ranjeni, marginalizirani in osamljeni ljudje iščejo družbo močnejših, da bi se počutili varne, nekaj drugega pa je iskati opravičilo za vse grehe v travmatičnem odraščanju.

Koža se včasih giblje v nelagodno sivem območju – še posebej, ko nas sili, da prelivamo solze za maščevalno ubitim protagonistovim rotvajlerjem, po drugi strani pa v zgodbo vključi krvoločen zakol dveh migrantskih delavcev, ki nima nobenih posledic za vpletene ali vloge pri padcu rasističnega klana.

Rehabilitaciji Bryona Widnerja je bil posvečen tudi tv-dokumentarec Erasing Hate (2011). Foto: IMDb

Iz mimobežnih opazk izvemo, da je Widner odraščal najprej z mamo, ki se je vdajala alkoholizmu, in nato s še bolj zapitim in nasilnim očetom. Zavetje je našel šele pod okriljem nadomestnih "staršev", avtoritarnega Frada Kragerja (Bill Camp) in njegove sladkobne žene Shareen (Vera Farmiga), ki od svojih varovancev pričakuje, da jo bodo klicali "mama", pa čeprav ima z nekaterimi očitno vse prej kot materinske namere. Nattiv zelo učinkovito pokaže, kako ranljivi so lahko mladoletniki iz neurejenih družin – ne novači se jih z govoričenjem o vikinških prednikih, prej z obetom toplega obroka in prenočišča.

Za Widnerja se možnost odrešitve in pobega pokaže v obliki – prave ljubezni. Julie (Danielle Macdonald) sicer spozna na "Nordic festu", kilavem shodu sredi gozda, a mama treh odraščajočih deklet mu da jasno vedeti, da skuša svojo družino obvarovati pred krogi, v katerih se je nekoč tudi sama gibala. V drugi polovici filma se tako ukvarjamo predvsem z Bryonovim poskusom umika in nato aktivnega bega od njegovega dotedanjega življenja. Scenarij se bolj ukvarja s tem, kdaj in izza katerega vogala ga bo zadelo maščevanje, kot pa denimo z organizacijo One People’s Project za rehabilitacijo neonacistov, ki je imela ključno vlogo pri Bryonovem pobegu.

Danielle Macdonald in Jamie Bell znata pred kamero ustvariti človeško, avtentično romanco, ki ne deluje kot zgolj "argument" za simpatiziranje s protagonistom. Foto: IMDb

Tako kot nikoli ne vidimo, kako sta skesani neonacist in temnopolti aktivist zgradila medsebojno zaupanje, tako tudi nismo priča Bryonovemu obračunu z lastno vestjo ali preteklostjo. Nattiv Kožo stopnjuje proti akcijskim prizorom, ne pa proti kakršni koli resnični katarzi ali psihološkemu preobratu, ki bi pojasnil globlje razloge za Widnerjev odmik od rasistične ideologije. Ali je dovolj, da je svoje nekdanje sovraštvo "prerasel", ne da bi se zanj kdaj v resnici pokesal ali skušal odkupiti? Zakaj ne izvemo skoraj ničesar o Darylu Jenkinsu (Mike Colter), ki je svoje življenje posvetil spreobračanju in rehabilitaciji supremacistov, ki nanj ne gledajo kot na človeka? To bi bil morda zanimivejši film.

Koža je na površju fascinantna, napeta srhljivka, ki se kiti z lastno moralnostjo in celo vzgojnostjo – in pri tem upa, da ne bomo opazili, kako se senzacionalistično naslaja nad retoriko in simboliko sovraštva, kako v neskončnost kontekstualizira in relativizira zločince, ne da bi se zares posvetila daljnosežnim posledicam njihovega sovraštva in zločinov. Pod črto pa nam ne pove ničesar novega ali globokega v povezavi z anatomijo sovraštva.

Ocena: 3-; piše Ana Jurc