Judd Apatow je tako rekoč oče komedije o odraščanju, v kateri sentimentalno noto razrahlja z ležernim, včasih vulgarnim humorjem. Foto: Kolosej/Universal Pictures
Judd Apatow je tako rekoč oče komedije o odraščanju, v kateri sentimentalno noto razrahlja z ležernim, včasih vulgarnim humorjem. Foto: Kolosej/Universal Pictures

A še preden je bil član ekipe oddaje Saturday Night Live, je imel Pete Davidson tragično življenjsko zgodbo, ki jo je uporabljal kot temo svojih stand-up nastopov: njegov oče je bil gasilec, ki je umrl med reševanjem ljudi v tragediji 11. septembra. Komedija Kralj Staten Islanda, za katero je Davidson napisal scenarij v tandemu z režiserjem Juddom Apatowom, si izposodi osnovne parametre komikove resnične zgodbe in jih predela v tipično apatowsko štorijo o večnem adolescentu, ki mora najti trdna tla pod nogami in se zapoznelo podati na pot odraslosti. Za to ima na voljo debeli dve uri, kajti Apatowe komedije so znane po tem, da so vedno vsaj za las predolge, še posebej za svoj žanr, in najnovejši film v tem pogledu ni izjema.

Poleg občutno predolge ekspozicije o lenobnem zadetku in malega morja nerazdelanih stranskih likov je osrednja hiba filma v tem, da v kočljivih trenutkih resnične avtobiografske podatke spreminja ali zabriše, očitno zato, ker je zgodba za Davidsona preveč osebna in boleča. To je seveda legitimna odločitev, ki pa spodkopava katarzični potencial filma. Njegova všečnost je na koncu odvisna od tega, kako dovzetni ste za zelo specifično ležerni šarm Peta Davidsona. Apatow ima konec koncev nos za karizmatične komike: to je dokazal na primer z Razuzdanko (2015), ki je skoraj v celoti slonela na magnetizmu Amy Schumer.

Kralj Staten Islanda je bil eden tistih filmov, ki jim je ameriško distribucijo preprečila pandemija. Za razliko od visokoproračunskih blockbusterjev, ki še čakajo na boljše čase, je tega studio poslal na plačljive platforme za pretočne vsebine. To je nato odprlo tudi pot za redno distribucijo v Evropi, kjer kinodvorane trenutno obratujejo. Foto: Kolosej/Universal Pictures
Kralj Staten Islanda je bil eden tistih filmov, ki jim je ameriško distribucijo preprečila pandemija. Za razliko od visokoproračunskih blockbusterjev, ki še čakajo na boljše čase, je tega studio poslal na plačljive platforme za pretočne vsebine. To je nato odprlo tudi pot za redno distribucijo v Evropi, kjer kinodvorane trenutno obratujejo. Foto: Kolosej/Universal Pictures
Filmska recenzija: Razuzdanka

Vse se torej začne in konča pri Davidsonu, ki je bil z dvajsetimi leti eden najmlajših komikov, kar so jih kdaj zaposlili pri SNL-u. V film vstopa kot Scott Carlin, njegov oče pa ni umrl v terorističnem napadu, pač pa pri reševanju ljudi iz goreče stavbe, ko je imel mali Scott (Davidson) sedem let. Medtem je zrasel v brezciljnega 24-letnika, ki brez prave vneme razmišlja o karieri tetovatorja in večino dneva preždi na maminem kavču in v oblaku dima marihuane. O kakšni slavi stand-up komika tukaj ni ne duha ne sluha. (Film, ki računa na našo fascinacijo z Davidsonovim zvezdniškim statusom, se torej v isti sapi pretvarja, da ta ne obstaja.)

Direktor fotografije je bil Robert Elswit, sicer stalni sodelavec Paula Thomasa Andersona. Kralj Staten Islanda je bil tako, presenetljivo, posnet na 35-mm film. Foto: Kolosej/Universal Pictures
Direktor fotografije je bil Robert Elswit, sicer stalni sodelavec Paula Thomasa Andersona. Kralj Staten Islanda je bil tako, presenetljivo, posnet na 35-mm film. Foto: Kolosej/Universal Pictures

Čeprav bi Scottovo letargičnost lahko kontekstualizirali v približno treh prizorih, film celo prvo tretjino porabi za preigravanje situacij z enakim poudarkom. Scott omenja svojo "duševno bolezen", a se temu nikoli poglobljeno ne posvetimo (čeprav je Davidson znan po svoji odkritosti v povezavi s temi vprašanji). Jasno pa je, da v svojem zabušantskem življenju ne uživa: v uvodnem prizoru filma za volanom brzečega avtomobila za hip zapre oči, morda na robu česa usodnega, dokler ga ne zdrami besno trobljenje drugih šoferjev. "Oprosti, oprosti." Skrušeno se opravičuje sebi, nam, vsem.

Obstaja celo romantični zaplet, skoraj na silo stlačen v zgodbo, ki je ljubezenski odnosi ne zanimajo preveč. (Bel Powley, ki igra Scottovo punco, je boljša od enodimenzionalnega materiala, s katerim mora delati.) Scott ima tudi sestro (še en ženski lik, ki obstaja samo zato, da ilustrira protagonistov značaj; igra jo režiserjeva hčerka Maude Apatow) in seveda mamo (vedno odlična Marisa Tomei, ki je pred kratkim izrazila obžalovanje nad tem, da jo Hollywood, odkar je v Spider-Manu sprejela vlogo "mame", tlači samo še v ta predalček.) Tomei je fantastična v vlogi ženske, ki je izgubo moža nekako prebrodila, a na trenutke izžareva globoko izčrpanost in osamljenost svojih življenjskih okoliščin.

V odjavni šici filma izvemo, da je bilo umrlemu očetu Peta Davidsona v resnici ime Scott - po njem je ime dobil Petov filmski alterego. Foto: Kolosej/Universal Pictures
V odjavni šici filma izvemo, da je bilo umrlemu očetu Peta Davidsona v resnici ime Scott - po njem je ime dobil Petov filmski alterego. Foto: Kolosej/Universal Pictures

Scottov status quo ogrozi šele prihod maminega novega fanta Raya (Bill Burr): jasno je, da fant "očetovskega lika" ne bo sprejel z odprtimi rokami, loti se otročje in precej transparentne kampanje, kako prišleka izriniti iz družine. Na točki, ko sta moška prisiljena v začasno premirje in sobivanje, se relevantni del zgodbe šele v resnici začne – veliko prepozno. Apatow, ki nikoli ni bil pravi naslov za pocukrano sentimentalnost, zna sovražnost med protagonistoma začiniti z ravno prav toplote, da gledalca ne odbijata. Prijateljstvo med Scottom in Rayem je srce in duša filma – in če bi znal scenarij pol toliko življenja vdahniti v kateri koli drug odnos v zgodbi, bi morda imeli pred seboj manj pozabljiv film. Zamujeno priložnost tako rekoč pooseblja Steve Buscemi, ki kot Rayev sodelavec dobi priložnost samo za šegavo opazko ali dve z obrobja.

Kralj Staten Islanda je za las bolj odrasla različica komedije Napumpana, v kateri je bil večno zadeti Seth Rogen prav tako prisiljen spraviti svoje življenje v red. Poleg preseganja brezbrižnega šovinizma tistega zgodnejšega filma zdaj Apatow dejansko posveča pozornost samemu procesu prisilnega odraščanja, ki se ne zgodi več kot nekakšna magična rešitev deus ex machina. V tem pogledu je novi celovečerec gotovo korak v pravo smer.

Ocena: 3.