Foto: emka

Kreutz, ki svoj opus razvejuje z obširnim romanom in srednje dolgo kratkoprozno zbirko, si je pot v prenekatere književne zbornike, revije in radijske oddaje izbojeval predvsem kot pesnik.

Bralcem verjetno najbolj ostajajo v spominu njegovi razigrani in sugestivni haikuji, objavljeni v treh zbirkah. V Ristancu čez pločnik jih je več kot sto. Skoznje pesnik projicira svojo sposobnost podrobnega in prodornega opazovanja; njegova perspektiva je praviloma osredinjena na razvejano zemeljsko krajino, vendar spontano ohranja razdaljo do vsega videnega, slišanega ali slutenjsko odkritega. Od tod občutek stvarnega in neprenagljenega pesnjenja, ki se razvija onkraj pesimističnih sublimacij in solzavega modrovanja. Zbirka neprenehoma prehaja v območje optimistično-spodbudnega patosa in pozitivne ironije; ekonomičen način izražanja, iskrive asociativne vezave in izpisovanje razposajenih podob postajajo temeljni poudarki omenjene poetike.

Samo Kreutz v svojo optiko priteguje plastično prepletene pobliske okoliškega prostora. Ko iz njih spotoma pričara polnovredno podoživljen itinerarij, se izkaže kot varuh majhnih in pogosto spregledanih posebnosti tega sveta; zlasti z naravo se vztrajno povezuje v sproščen in empatičen dialog, prisoten skozi vse štiri letne čase. Večjo podporno vlogo imajo v naslovnih sintagmah pesemskih skupin poudarjene melodične in akustične nianse; te si posrečeno sledijo prek otroškega vriskanja, vreščavega robantenja ptic, nevihtnega hrumenja in sklepnega pozvanjanja uspavanke. S tem se v idejno ospredje pomakne prispodoba kontrastnega krogotoka bivanja, katerega polni pomen je posredovan skozi vizijo pesnikovega pobratenja z vesoljnim ravnovesjem. Tako do izraza že skraja prihaja praksa iskanja, presojanja in spajanja nasprotnih stanj, prevešenih v razžarjene pejsaže in razgibane hipne impresije.

Pesnik v svoji govorici ostaja nepristranski porotnik in vizualno senzibilen krajinar, podoben prožni cameri obscuri.

.

Zbirka Ristanc čez pločnik polnokrvno preskakuje pregrade med kategorijami mladega in starega, lastnega in tujega, lepega in grdega; posledično se v vesoljno harmonijo skupaj preslikavajo poldnevna sonca in izmuzljive polnočne sence, ruralna milina in mestni nemir, radost in bolečina, realnost in iluzija, začudenje in zavedanje. Pesnik v svoji govorici ostaja nepristranski porotnik in vizualno senzibilen krajinar, podoben prožni cameri obscuri; neomajno voljo do najdevanja notranje mnogoterih podob promovira ne samo med jesenskimi plohami in poletno pripeko, ampak tudi v izjemnih primerih, ko denimo kakšen haiku mimogrede odjekne preveč pravljično, da bi se še zdel resničen.

Ristanc čez pločnik prinaša poezijo, prepojeno z vitalnostjo in blagimi slutnjami o tem, kako za vsakim dežjem posveti sonce. Rečeno drugače: pesnik skozi imaginacijo svetlobnega pršenja predano poustvarja igro večnega vračanja v pomladno prebujanje. Posebej pohvalno je, da ohranja nepretrgano komunikacijo z občutkom otroškega čudenja in – kar je najbrž še pomembneje – da zna med sklanjanjem za poskakujočim kamenčkom navdiha nemalokdaj doseči prvotno ravnotežje.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Kreutz, Plohl, Hemon, Gabrič