Pesnica dokazuje, da je vztrajanje na mejnih gmajnah poezije prav tako spoštovanje vredno. Foto: buca.si

Okrog devetdeset pesmi je dosledno oblikovanih v slogu osredinjenk, kar pomeni, da se besede nizajo okoli osi, ki je steblo pesmi. Nanizane so brez razdelkov, brez razvrstitve v tematske sklope, razprostrte so v dokaj divji rasti od strani do strani, z lista na list. In listanje po knjigi je tako lahko prepuščeno naključju, saj so pesmi tudi tematsko poenotene. Tema je ena sama: življenje ni postlano z rožicami; če pa že je, so takšne cvetke v zatonu.

Splošno občutje zbirke nazorno izražajo vrstice iz pesmi z naslovom Utopija: "Sanjam to utopijo, gledam jo v oči. / Smejem se ji in se pogovarjam z njo, / a vedno je malo predaleč, / okus ne doseže konice mojega jezika. // Vedno hrepenim po tem, da bi za utopijo trpela vsaj še / enkrat / in vedno znova.“ V skoraj enakem melosu je tudi pesem Razočaranje, ki se začne z vrsticami: "Vedno lahko računam nate, / sladko razočaranje. / Čakam te kot starega ljubimca, / ki vedno priseže, da odhaja za vedno, / a se vrača znova in znova, / jaz pa že, ko hodi skozi vrata, / z morbidnim zadovoljstvom pričakujem / njegov naslednji obisk."

Pesmi so zavezane vzdrževanju minevanja in raztegovanju stanja razpada oziroma gnitja, a kljub nabitosti z občutji ne zavdajo, ne odvrnejo.

.

Tovrstne izpovedi pesnica spretno predaja besedam in pri tem pokaže, da ji je slovenščina tako domača, da zmore prevladujoče čustvo vedno znova izraziti na drugačen način. Pri gradnji pesmi upošteva skladenjski lok, ga preudarno napenja in to napetost vešče vzdržuje, pa je prebiranje tako tudi spremljanje ustvarjalnega postopka. Pesmi so zavezane vzdrževanju minevanja in raztegovanju stanja razpada oziroma gnitja, a kljub nabitosti z občutji ne zavdajo, ne odvrnejo. Sara Nuša Golob Grabner pač s prefinjenostjo zrele ustvarjalke podaja stanje, ki bi se mu bilo nemara bolje izogniti ali se sprenevedavo sprijazniti z njim. Prav sprenevedavosti v teh pesmih ni in to je njihova osnovna kakovost. Pri nekaterih pesmi je sicer možen pomislek, da sodijo v tako imenovano terapevtsko liriko, a v tematski povezavi med pesmimi se takšna misel odmakne. Takšno pesničino stališče izraža tudi konec pesmi Molk: "Izbrala bi molk, / v njem bi obupala, / v njem bi okrevala." In takšno stališče je tudi pesničina suverena pozicija, ko na način luščenja, levitve in seveda gnitja prikazuje spopadanje z vsem, kar rasti ne spodbuja, a jo kljub temu omogoča. Pač le ni vse pospeševalo in ličilo. Pesnica dokazuje, da je vztrajanje na mejnih gmajnah poezije prav tako spoštovanje vredno. Celo več: prav z vztrajanjem v celovitem svetu, ki odcveta, je pesničin namen presežen, saj ga pravzaprav le dopolnjuje.

Ob tem je smiselno opozoriti na alkimistični princip putrefakcije, ki je osmi del Vélikega dela in predstavlja proces gnitja kot povsem naravno ter nujno sestavino plemenitenja. V tem smislu so pesmi Sare Nuše Golob Grabner v zbirki Gnijoče rože zgleden prikaz ustvarjanja, ki ni tavtološko zavrto ali določeno le s preigravanjem teme. Zna se zgoditi, da ob prebiranju pesmi tudi vonj gnilega prevzame ali nemara celo navdihne.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Pregelj, Golob Grabner, Slimani, Pibernik-Simčič