The Eddy noče biti stereotipen portret Pariza kot romantičnega
The Eddy noče biti stereotipen portret Pariza kot romantičnega "mesta ljubezni": ves čas se zadržujemo v multikulturnih, pografitiranih predmestjih, kjer se s francoščino prepletajo arabščina, angleščina, poljščina, hrvaščina in portugalščina. Foto: IMDb
Že deset tednov pred uradno premiero je Netflix prvi dve epizodi serije predstavil na berlinskem filmskem festivalu. Foto: IMDb
Že deset tednov pred uradno premiero je Netflix prvi dve epizodi serije predstavil na berlinskem filmskem festivalu. Foto: IMDb

Če o oskarjevcu Damienu Chazellu veste en sam podatek, je to njegova ljubezen do džeza. Če je kariero začel s črno-belim, kvazinovovalovskim muzikalom Guy and Madeline on a Park Bench (2009), ga je svet spoznal z Ritmom norosti (Whiplash, 2014), adrenalinsko dramo o džezovski akademiji z J. K. Simmonsom v vlogi sadističnega dirigenta in mentorja. In nato je tu Dežela La La (2016), močno sentimentalna in nostalgična glasbena drama, v kateri je Ryan Gosling celo življenje posvetil sanjam o odprtju lastnega džezovskega kluba. V nadaljevanki The Eddy, ki je od 8. maja naprej dostopna naročnikom Netflixa in jo promovirajo predvsem s Chazellovim producentskim in režijskim prispevkom, so te sanje že na samem začetku izpolnjene. Toda ali se da preživeti od gole ljubezni do glasbe?

The Eddy je džezovski klub v enem od manj turističnih okrožij sodobnega Pariza; svet priseljencev z vseh vetrov, ki jih druži predvsem jezik glasbe. Obrabljeni, naturalistični šarm podzemnega kluba – s sten se lupi barva, oder krasijo le stare preproge – še dodatno poudari direktor fotografije Eric Gautier, ki je z uporabo 16-milimetrskega filma sliki vdahnil strukturo in globino umetniškega brloga. Izdatna uporaba kamere iz roke bo gotovo marsikoga zmotila, a gre obenem za namerno zabrisovanje jasnih meja med sliko in glasbo; The Eddy deluje kot neprekinjena, osemurna džezovska improvizacija, v kateri se večplastni rifi in melodije prelivajo v osebne drame in stiske protagonistov ter spet nazaj. Ritem dogajanja je nepredvidljiv, včasih zgoščen in drugič meditativno razvlečen, podobno kot življenje samo. Naturalistični slog fotografije narekuje tudi osvežujoče linearno pripoved, ki ne dopušča preskokov v času, stiliziranih vložkov ali sanjskih odvodov.

Avdicije, vaje, nastopi v klubu, spontano muziciranje in snemanje v studiu: The Eddy izkoristi vsako priložnost za glasbeni vložek; pogosto gre za cele pesmi in ne samo kratke utrinke. Foto: IMDb
Avdicije, vaje, nastopi v klubu, spontano muziciranje in snemanje v studiu: The Eddy izkoristi vsako priložnost za glasbeni vložek; pogosto gre za cele pesmi in ne samo kratke utrinke. Foto: IMDb

Po uspehu Dežele La La ni manjkalo kritikov, ki so poudarjali Chazellovo domnevno nerazumevanje džeza (in upravičeno opozarjali na to, da je v romantični drami belski protagonist predstavljen kot "rešitelj" žanra, vsi temnopolti liki pa so obstranski pribočniki, ki mu po nadarjenosti in znanju ne parirajo). Morda bodo večji poznavalci glasbe pomanjkljivosti našli tudi tukaj, a za vse, ki smo v poznavanju džeza zgolj laiki, The Eddy predstavlja predvsem harmonično združitev melodije in zgodbe, kakršne v "glasbenih" filmih ne boste našli skoraj nikoli.

Še najmanj izviren element zgodbe je Elliottovo ukvarjanje z uporniško hčerko. Amandla Stenberg se je morala za potrebe serije naučiti osnov igranja na klarinet. Foto: IMDb
Še najmanj izviren element zgodbe je Elliottovo ukvarjanje z uporniško hčerko. Amandla Stenberg se je morala za potrebe serije naučiti osnov igranja na klarinet. Foto: IMDb

Damien Chazelle torej tudi tokrat ostaja zvest temi (neizpolnjenih) ambicij in visokoletečih sanj v trku s kruto realnostjo, ki od človeka terja kompromise – zato pa je novi distribucijski format oz. zavedanje, da bomo serijo The Eddy gledali "samo" na malih zaslonih, za kanec oklestilo bombastičnost (si upamo reči: pretencioznost?), ki se je priklatila v Deželo La La in Prvega človeka (2018).

Američan v Parizu
Chazelle, ki je v resnici režiral samo prvi dve epizodi (po dve vsak podpisujejo še Houda Benyamina, Laïla Marrakchi in Alan Poul), nas v dogajanje vrže sredi ne ravno tipičnega večera v klubu The Eddy: lastnika lokala, energični Farid (Tahar Rahim) in večno zaskrbljeni Američan Elliott Udo (André Holland) za razmajano mizico ugotavljata, da je hišni bend tisti dan razglašen, da je občinstva premalo – in da jih iz kota posluša producent ugledne glasbene založbe. Pogovor spontano prehaja med angleščino in francoščino; v Faridovi družini se bo v ta večjezični kotel velemesta vključila še arabščina.

Kmalu se izkaže, da je producent klub obiskal le zaradi Elliotta: Američan je očitno kulten džezovski pianist, ki pa se je po smrti sina pred nekaj leti zatekel v tujino in se odpovedal nastopanju in snemanju glasbe; za nobeno ceno se ni pripravljen vrniti na oder ali v studio. Namesto tega piše glasbo za istoimenski bend, The Eddy, v katerem prepeva čutna poljska pevka Maja (Joanna Kulig, ki jo boste po nekaj trenutkih pred mikrofonom spoznali kot protagonistko uspešnice Hladna vojna.) Po vzdušju v zaodrju je jasno, da je bila porazna ocena večera pravilna: glasbeniki so zamorjeni, napetost med njimi bi lahko rezal z nožem, nedavni boleči razhod med Eliottom in Majo pa je očitno vplival na skupinsko dinamiko.

Razpoloženje skuša zvedriti Farid, karizmatični nakladač, ki skrbi za poslovno in finančno plat vodenja kluba. Čeprav imata z ženo Amiro (Leila Bekhti) ljubeč odnos, niti ona ne ve, v kako resnih težavah se je znašel The Eddy. Elliottu se o pragmatični plati lastništva kluba niti ne sanja, sploh pa je preobremenjen s prepiranjem z Majo in s prihodom svoje najstniške hčerke. Uporniška Julie (Amandla Stenberg) se je sprla s svojo mamo (Melissa George) v New Yorku in bo nekaj časa živela pri očetu. A še preden se vzpostavi kakršna koli rutina, v dogajanje zareže nepričakovana tragedija.

Tahar Rahim, ki je bil nepozaben v Audiardovem Preroku (2009), kljub omejenemu času pred kamero tudi tokrat pusti globok vtis. Revija Variety ga je opisala kot
Tahar Rahim, ki je bil nepozaben v Audiardovem Preroku (2009), kljub omejenemu času pred kamero tudi tokrat pusti globok vtis. Revija Variety ga je opisala kot "francoskega mladega De Nira". Foto: IMDb
Dežela La La

Vsaka epizoda serije je naslovljena po enem od osrednjih likov, kar pomeni, da v peripetijo v vsakem delu stopamo skozi življenje drugega protagonista. Že v drugi epizodi blesti 21-letna Amandla Stenberg (zvezda mladinske drame The Hate U Give), ki se iz Julie ne boji narediti nesimpatične, provokativne ženske. Punca začne tako rekoč prvi dan špricati šolo, v katero jo je vpisal oče, in se družiti z enim od natakarjev v klubu, alžirsko-francoskim amaterskim raperjem Simom (Adil Dehbi). Na lovu za drogo popolnoma pijana Julie neke noči zatava v nevarne četrti Pariza, med mladoletne dilerje, ki v glasni Američanki vidijo nedobrodošlo vsiljivko.

Ritem norosti

Elliott, ki je medtem opazil, da ga zaradi poslov s klubom, o katerih nič ne ve, zasleduje "vzhodnoevropska" (hrvaška) mafija, vse bolj histerično išče hčerko. Rad bi se zatekel po pomoč k policiji, a skoraj bolj kot vsega drugega ga je strah, da mu bodo lokal zaprli.

Po prvi epizodi, ki je bila skoraj v celoti glasbena, se The Eddy v nadaljevanju levi v kriminalno serijo o iskanju morilca in boju proti organiziranemu zločinu. Vseeno pa je nadaljevanka inovativna ravno v tem, da glasba ni zgolj vložek v dogajanje ali pa podrejen del zgodbe, povedan v pesmi (kot pri muzikalih): The Eddy je hibridna žival, pri kateri se dramskega trupa ne da zares ločiti od glasbene glave (ali obratno): solo na kontrabasu, ki ga Jude (Damian Nueva) odigra za svojo izgubljeno ljubezen, pove prav toliko – ali pa več – kot vse besede, ki si jih izmenjata.

Filmska recenzija: Prvi človek

Z izjemo Joanne Kulig so vsi člani zasedbe tudi v resničnem življenju primarno glasbeniki: trobentač Ludovic Louis nastopa z Lennyjem Kravitzom, klaviaturist Randy Kerber je zvezda v svetu filmske glasbe, hrvaška bobnarka in skladateljica Lada Obradović ima prav tako samostojno kariero. Skladbe je napisal šestkratni grammyjevec Glen Ballard, še vedno najbrž najbolj znan kot soavtor in producent kultnega albuma Jagged Little Pill Alanis Morisette. V nasprotju z uveljavljenim pristopom glasba v seriji ni bila nasneta pozneje – vse so odigrali v živo pred kamero, kar pripomore ogromno k temu, da zasedba pred kamero zaživi kot organska, naravna struktura.

Nadaljevanka The Eddy je bila sicer posneta kot zaokrožena miniserija, a je po osmih delih konec dovolj odprt, da bi se dalo posneti nadaljevanje, če bi bilo zanj zadosti zanimanja. Foto: IMDb
Nadaljevanka The Eddy je bila sicer posneta kot zaokrožena miniserija, a je po osmih delih konec dovolj odprt, da bi se dalo posneti nadaljevanje, če bi bilo zanj zadosti zanimanja. Foto: IMDb

Zaradi fragmentirane narave pripovedi nobeden od likov, niti Elliott Udo, ne dobi prave priložnosti, da bi se dokončno vzpostavil kot protagonist pripovedi – to bi bilo še veliko bolj frustrirajoče, če ne bi bili v zasedbi sami fantastični igralci, ki znajo tudi v najbolj banalne detajle vdahniti globljo čustveno resnico.

The Eddy k sreči ne romantizira življenja in stisk glasbenikov: v vsakem poglavju smo priča eni od različic kaosa, ki redno vdira v nestanovitna življenja umetnikov, pa naj bo to odvisnost od mamil, družinska zloraba, revščina ali kaj tretjega. Elliott je seveda deležen gledalčevega sočutja in naklonjenosti, a je obenem očitno, da zna biti tudi aroganten zateženec, ki raje kriči na svoje bližnje, kot da bi ubesedil, kako se zares počuti.

Vsem dobrim stranem navkljub pa je težko zanikati, da si The Eddy privošči skoraj samovšečno dolžino: vseh osem ur materiala bo idealna izbira za deževne dni, če ste vsaj bežen ljubitelj džezovske glasbe. V nasprotnem primeru bi vas znala Chazellova samosvoja improvizacija na temo kriminalne drame neizmerno dolgočasiti.