Magičen in lep, toda hkrati prežet tudi z žalostjo in bolečino, je tisti čudoviti listnati gozd, v katerega je umestil svoje like in pripovedi Gregor Božič. Foto: Nosorogi, zavod za kulturno dejavnost
Magičen in lep, toda hkrati prežet tudi z žalostjo in bolečino, je tisti čudoviti listnati gozd, v katerega je umestil svoje like in pripovedi Gregor Božič. Foto: Nosorogi, zavod za kulturno dejavnost

Gozd je prav poseben kraj. Ko z jase stopimo vanj, se zdi, kot da bi vstopili v popolnoma drug svet. Vanj je mogoče ubežati, se skriti pred očmi drugih; a prav tako gre za kraj, v katerem se zdi, da svet odkrivamo na novo, da se pred nami razkriva neznano. Lahko nas varuje ali pa nam po drugi strani tudi grozi. Ko vstopimo vanj, se sprva zdi, kot da bi vstopili v temo, a nato začnemo odkrivati nenavadno igro svetlobe in senc. Po svoje je podoben spominu, v katerem nekatere dogodke in stvari potlačimo, jih skrijemo pred samimi seboj, druge pa nam prikaže v drugačni, skoraj pravljični luči. In kot v spominu je lahko tudi v njem tako nekaj grozljivega in srhljivega kot tudi lepega in magičnega. In tak, magičen in lep, toda hkrati prežet tudi z žalostjo in bolečino, je tisti čudoviti listnati gozd, v katerega je umestil svoje like in pripovedi Gregor Božič.

V prvi plan prehajajo drugi filmski elementi: osupljivo lepa filmska fotografija, ritem podob in celote, ki ga je tako sijajno poustvarila montaža, nenazadnje pa tudi zvočna kulisa filma, ki podobam daje povsem novo dimenzijo.

.

Njegov sijajni prvenec Zgodbe iz kostanjevih gozdov se je po nadvse uspešni festivalski poti končno usidral v temi domačih kinodvoran in tako lahko v teh dneh tudi sami preverimo, ali so vse pozitivne stvari, ki se z govoricami širijo o njem, tudi zares utemeljene. Kdor sodi le po zgodbi, sprva morda ne bo povsem prepričan. Nenazadnje delo govori o posameznikih, ki so v času tik pred II. svetovno vojno ujeti na "nikogaršnjem ozemlju" Benečije, na ozemlju, v katero se je nato, po vojni, ostro zarezala meja in se dvignila skoraj tako kot nepremostljivi zid med dvema, nadvse različnima svetovoma. To so bili ljudje, ki so povečini živeli v sozvočju z naravo, ki jih je obdajala, se preživljali s takšnimi ali drugačnimi sadovi te. Toda to je bil tudi čas velikega pomanjkanja, ko si nekateri niso mogli privoščiti niti sadov narave, kot so na primer kostanji, in so zato sanjali o odhodu drugam, v širni svet, ki se je njim, ujetim v gozdu, zdel še večji in sijajnejši. A zdi se, da so tiste fragmentarne, časovne nelinearne zgodbe v Božičevem filmu, nekako v drugem planu.

V prvega pa prehajajo drugi filmski elementi: osupljivo lepa filmska fotografija, ritem podob in celote, ki ga je tako sijajno poustvarila montaža, nenazadnje pa tudi zvočna kulisa filma, ki podobam daje popolnoma novo dimenzijo. Tako je Božičevo delo po eni strani, s tisto svojo prežetostjo z žalostjo in bolečino, s prikazom sivega vsakdana teh izgubljenih krajev, z že kar osupljivo silovitostjo svojih podob nekako podobno delom madžarskega mojstra Bele Tarra; a po drugi strani Božič doda neko povsem drugo, veliko bolj lirično in poetično dimenzijo. Tako so Zgodbe iz kostanjevih gozdov eno tistih edinstvenih del, ki si jih je že zaradi te skoraj magične podobe, ustvarjene na klasičnem 35 mm filmskem traku, skoraj nujno ogledati v kinu.

Iz oddaje Gremo v kino.

Prekla, Zgodbe iz kostanjevih gozdov, Judy, nagrada LUX, nagrada Europa Cinemas za najboljši program 2019 Kinodvoru, festival Animateka