V ospredju je formalni postopek ubesedovanja lastnega življenja, ki je razpršeno, izmuzljivo, porozno. Foto: emka.si

Njegova dela vključujejo pester nabor prepoznavnih subjektov, tipčkov srednjih let in srednjega razreda. Slednje je v devetdesetih in na prelomu tisočletja še lahko zastopal šofer in slovenski slehernik Vojc Pujšek, pozneje pa sta to mesto zasedla ljubiteljski kuhar Erni in povzpetnik Leopold, nova obraza posttranzicijskega obdobja in temu primerno prenovljene slovenske realnosti. Zaradi mejnih značajev in sočne pogovorne govorice so se liki pogosto nagibali h karikaturi, a je Hočevar z vpeljevanjem disonance med samopodobo likov in dejansko recepcijo njihovih gest pripoved vsakič spretno preusmeril v območje satire. Odnos med protagonistovo in pripovedovalčevo vizijo dogodkov se je še posebej radikaliziral v Hočevarjevem predzadnjem delu Tole zdaj, kjer je avtor v Filipčičevem duhu izvedel metafiktivni preobrat in napisal "nekakšen dnevnik", opremljen z obsežnimi komentarji o postopku nastajanja besedila in romana. Pisanje o pisanju, torej, na debelo pomazano s križi in težavami ustvarjalnega duhà, ki mu navdih učinkovito ubijajo roki za oddajo besedila, sitni uredniki in izmuzljiva tehnologija, po drugi strani pa ga uspešno poganjajo notranji monologi na temo takle mamo.

"Odločil sem se, da ne bom več pisal romanov, in da če torej pišem, pišem iz sebe in o sebi, o tem, kar se dogaja okoli mene," je Hočevar povedal v intervjuju. Izjava še bolj kot za Tole zdaj drži za njegovo nadaljevanje, simpatično naslovljeno Čeprav seveda, ki žanrske meje dokončno razrahlja in besedilo približa obsežnemu komentarju o vsem in ničemer. Delo nadaljuje eno od tem svojega predhodnika, natančneje vzpostavlja in ostri trenja med umetnikom in družbo ali, kot je opozicijo označil avtor, med »manjšinci« in »večinci«.

Čeprav seveda govori o vsem in o ničemer, še najbolj o opazovanju samega sebe pri pisanju, in ker je to samotno in samotarsko opravilo, v delu ni prav veliko dogajanja, ampak le poplava besed, ki se občasno oblikujejo v anekdoto ali zgodbo, večinoma pa jih raznaša v vse smeri pripovednega toka.

.

Besedilo je zasnovano kot notranji monolog, ki odgovarja na retorična vprašanja navidezne množice, vanj pa se občasno vmešajo odlomki nastajajočega romana o Frenku, Pujškovem nasledniku, in o njegovem težavnem usklajevanju posla z ljubeznijo. Odlomkom je odmerjen minimalen del, ravno toliko, da pripoved zasilno osrediščijo, s temo zapisa pa tudi nimajo veliko skupnega. Čeprav seveda je predvsem radikalizirano nadaljevanje poskusa iskanja lastnega jezika, ki se ga je avtor lotil v delu Tole zdaj. "Moral sem izoblikovat svoj lasten jezik in obenem najt okoli sebe in v sebi kolikor je le mogoče pikanterij za navest, sicer bi se pripoved utegnila bralcem zdet bolj duhamorna od življenja," piše Hočevar v začetku dela Čeprav seveda. V ospredju je torej formalni postopek ubesedovanja lastnega življenja, ki je razpršeno, izmuzljivo, porozno.

Hočevar sicer med preštevilnimi digresijami odpira še kako relevantno vprašanje o odnosu med fizičnim in intelektualnim delom, konkretizirano v klasični dihotomiji med obdelovanjem vrta in gradbeništvom ter pisanjem, a z dejansko ugotovitvijo postreže šele v zaključku, v pripisu ob koncu besedila. Vmesne strani zapolnjuje kramljanje, ki želi polemično poseči v debato o "manjšincih" in "večincih", vendar s sklicevanjem na ironično distanco izjavam jemlje ostrino. Delo Čeprav seveda ima povsem dovolj distance do materiala, nasprotno pa mu hitro zmanjka ironije. Problematično je, da se ne glede na to, kar izjavlja, ves čas boji potencialne polemičnosti. Kot bi se avtor bal, da bo šel s svojim humorjem ali mnenji predaleč, in zato raje ostaja v varnem zavetju preverjenega, čeprav je v preteklosti že obvladal kontekstualizacijo problematičnih stališč svojih likov. Tokrat se na mesto osrednjega lika in pripovedovalca postavlja sam avtor, ki še ni našel idealnega načina ubesedovanja svoje ironične pozicije.

Zoran Hočevar: Tole zdaj

Pripovedovalec dela Čeprav seveda večkrat potarna, kako zelo počasi se izpisuje knjiga. In počasi se tudi bere: Čeprav seveda govori o vsem in o ničemer, še najbolj o opazovanju samega sebe pri pisanju, in ker je to samotno in samotarsko opravilo, v delu ni prav veliko dogajanja, ampak le poplava besed, ki se občasno oblikujejo v anekdoto ali zgodbo, večinoma pa jih raznaša v vse smeri pripovednega toka. Še en dokaz, da je pot do iskanja lastnega jezika vsaj tako naporna kot kopanje gradbene jame.